“Obstaja vsaj en tukajšnji pisatelj, neodkrit južno od Sotle, ki je svetoven v svoji lokalnosti in velik na način Bernharda, Bolaňa in Knausgaarda, za povrh pa še pisatelj, ki se je v večjem in tudi najpomembnejšem delu svojega literarnega dela ukvarjal s samim sabo in svojimi življenjskimi in biografskimi okoliščinami. Ni pisal gole avtobiografije, niti ni bil v njegovih časih moderen pojem avtofikcije. Lojze Kovačič je pisal o sebi kot o veliki temi, kakor je Joyce pisal o temi Dublina.”
Tako je pred časom v Jutarnjem listu o našem največjem pisatelju zapisal Miljenko Jergović, ki je Lojzetu Kovačiču posvetil svoj sobotni esej. Na Hrvaškem so namreč nedavno tega objavili prevod Kovačičevega Kristalnega časa in vsaj pri peščici hrvaških knjigoljubov vzbudili zanimanje za pisatelja, ki kljub temu, da je večino svojega opusa ustvaril v času Jugoslavije, v kontekstu jugoslovanske literature malodane ne obstaja. Miljenkovo besedilo me je tako znova premamilo v spraševanje, kako je mogoče, da je pisanje Lojzeta Kovačiča ostalo skrivnost za jugoslovanski svet in posledično tudi za svet zunaj jugoslovanskih meja.
V kratkih pismih, ki sva si jih izmenjala po objavi njegovega eseja, je Miljenko namreč izrazil prepričanje, s katerim sem se vsaj do neke mere moral strinjati, da je poglavitni razlog za Kovačičev neobstoj v znotraj evropske in svetovne literature odsotnost konteksta. Če bi bil Lojze Kovačič nemški, ali vsaj poljski avtor, je prepričan Miljenko, bi bil danes svetovno znan pisatelj. Že če bi bil jugoslovanski avtor, sem ga v mislih dopolnil, saj je bil jugoslovanski kontekst povsem zadosten okvir za mednarodno uveljavitev številnih drugih avtorjev.
A Lojze Kovačič ni bil nikdar jugoslovanski avtor. Vsaj ne na način, na katerega so bili jugoslovanski avtorji Andrić, Krleža, Kiš ali Kovač. Lojze Kovačič je bil znotraj jugoslovanskega kulturnega prostora pravzaprav zaprt v svoje slovenstvo, kar je še posebej nesrečno naključje, če vemo, da je bilo slovenstvo Lojzeta Kovačiča vselej nepravo, neslovensko slovenstvo. Njegovo slovenstvo je bilo neprilagojeno, nepartijsko in nepartizansko, a tudi nedomoljubno, nenacionalno slovenstvo, bilo je povsem samosvoje, kovačičevsko slovenstvo, slovenstvo, ki ga je vsem nagradam in priznanjem navkljub ohranjalo na družbenem in kulturnem obrobju.
Seveda je bilo obrobje Lojzetu Kovačiču, vsaj tistemu Lojzetu Kovačiču, ki ga poznamo iz njegovih knjig, neznansko bližje od središča. A to morda pojasnjuje njegovo jugoslovansko obrobnost, nikakor pa ne tega, da je naš največji pisatelj ostal na obrobju naše kolektivne zavesti tudi po razpadu Jugoslavije in da na tem istem obrobju na nek način ostaja še danes, petnajst let po svoji smrti. Morda je to obrobje prestižnejše kot je bilo nekoč, morda je to obrobje nad vsemi drugimi obrobji in morda tu, na tem svečanem obrobju, številni bralci šepetaje poveličujejo Lojzetovo nepreseženo pisavo, mladi pisatelji skrivoma posnemajo njegovo sintakso in ga literarni zgodovinarji neslišno povzdigujejo nad sodobne velikane, a v družbeni, da ne rečem narodovi zavesti Lojze Kovačič ostaja marginalna, skoraj neobstojna figura. Še več, njegovi monumentalni Prišleki, ki bi v tej družbi, sploh če pomislimo na njene polpretekle obsesije in demone, morali biti temeljno, konstitutivno prozno delo, še vedno ostajajo neprebrani. Po Prišlekih tudi nimamo filma in nimamo televizijske nadaljevanke, po kateri tako zelo kličejo, še gledališke predstave nimamo.
Čarobni, presunljivi Kristalni čas je bil resda izglasovan za najboljši roman izmed vseh, ki so kdaj prejeli kresnika, a nas tudi to ni opogumilo do te mere, da bi Lojzeta Kovačiča glasno in jasno razglasili za največjega. Ne, mi tega poguma preprosto ne premoremo. Nikoli ga nismo. Nismo ga premogli v času socializma in Jugoslavije, ko je bilo Lojzeta Kovačiča in njegovo neprilagojenost veliko lažje ohranjati zase, kot z njo buriti jugoslovanske duhove, in ne premoremo tega poguma danes, ko bi bilo Lojzetu Kovačiču nujno potrebno odrediti veliko bolj častno mesto v slovenski kulturi od tistega, ki ga trenutno zaseda.
Lansko leto smo, če se še spomnite, praznovali stopetdeseto obletnico rojstva Ivana Cankarja. Praznovali smo jo z gledališkimi predstavami, s knjigami, stripi, filmi in simpoziji, praznovali smo jo, kakor bi želeli s preobiljem zasititi ljudstvo z njim, kakor ne bi bilo to ljudstvo že dovolj obremenjeno s Cankarjem in njegovimi hlapci in Šentflorjanci. Istočasno je minevalo devetdeset let rojstva Lojzeta Kovačiča, a smo to povsem spregledali, kakor bi želeli, da ljudstvo ne izve, da je Lojze enako velik, če ne celo večji pisatelj od Ivana. Morda je Lojze Kovačič manj slovenski, morda je manj narodnobuditeljski, morda je bil manj družbeno angažiran, manj političen, je pa najbrž večji pisatelj.
“Lojze Kovačič je verjetno najpomembnejši neznani južnoslovanski pisatelj. In verjetno eden izmed najpomembnejših južnoslovanskih proznih piscev in romanopiscev nasploh. (…) Lojze Kovačič eden je od najpomembnejših pisateljev tega časa”, piše v svojem sobotnem eseju Miljenko Jergović, jaz pa dodajam, da Lojze Kovačič ni le najpomembnejši neznani južnoslovanski pisatelj, marveč tudi največji neznani slovenski pisatelj.
Petnajst let po Kovačičevi smrti mi namreč še vedno čakamo, da našega največjega pisatelja namesto nas odkrije širni svet, čakamo, da o tem, kako velik je bil naš Lojze, presodi kdo drug, nekdo z več poguma.
Največji slovenski pisatelj
“Obstaja vsaj en tukajšnji pisatelj, neodkrit južno od Sotle, ki je svetoven v svoji lokalnosti in velik na način Bernharda, Bolaňa in Knausgaarda, za povrh pa še pisatelj, ki se je v večjem in tudi najpomembnejšem delu svojega literarnega dela ukvarjal s samim sabo in svojimi življenjskimi in biografskimi okoliščinami. Ni pisal gole avtobiografije, niti ni bil v njegovih časih moderen pojem avtofikcije. Lojze Kovačič je pisal o sebi kot o veliki temi, kakor je Joyce pisal o temi Dublina.”
Tako je pred časom v Jutarnjem listu o našem največjem pisatelju zapisal Miljenko Jergović, ki je Lojzetu Kovačiču posvetil svoj sobotni esej. Na Hrvaškem so namreč nedavno tega objavili prevod Kovačičevega Kristalnega časa in vsaj pri peščici hrvaških knjigoljubov vzbudili zanimanje za pisatelja, ki kljub temu, da je večino svojega opusa ustvaril v času Jugoslavije, v kontekstu jugoslovanske literature malodane ne obstaja. Miljenkovo besedilo me je tako znova premamilo v spraševanje, kako je mogoče, da je pisanje Lojzeta Kovačiča ostalo skrivnost za jugoslovanski svet in posledično tudi za svet zunaj jugoslovanskih meja.
V kratkih pismih, ki sva si jih izmenjala po objavi njegovega eseja, je Miljenko namreč izrazil prepričanje, s katerim sem se vsaj do neke mere moral strinjati, da je poglavitni razlog za Kovačičev neobstoj v znotraj evropske in svetovne literature odsotnost konteksta. Če bi bil Lojze Kovačič nemški, ali vsaj poljski avtor, je prepričan Miljenko, bi bil danes svetovno znan pisatelj. Že če bi bil jugoslovanski avtor, sem ga v mislih dopolnil, saj je bil jugoslovanski kontekst povsem zadosten okvir za mednarodno uveljavitev številnih drugih avtorjev.
A Lojze Kovačič ni bil nikdar jugoslovanski avtor. Vsaj ne na način, na katerega so bili jugoslovanski avtorji Andrić, Krleža, Kiš ali Kovač. Lojze Kovačič je bil znotraj jugoslovanskega kulturnega prostora pravzaprav zaprt v svoje slovenstvo, kar je še posebej nesrečno naključje, če vemo, da je bilo slovenstvo Lojzeta Kovačiča vselej nepravo, neslovensko slovenstvo. Njegovo slovenstvo je bilo neprilagojeno, nepartijsko in nepartizansko, a tudi nedomoljubno, nenacionalno slovenstvo, bilo je povsem samosvoje, kovačičevsko slovenstvo, slovenstvo, ki ga je vsem nagradam in priznanjem navkljub ohranjalo na družbenem in kulturnem obrobju.
Seveda je bilo obrobje Lojzetu Kovačiču, vsaj tistemu Lojzetu Kovačiču, ki ga poznamo iz njegovih knjig, neznansko bližje od središča. A to morda pojasnjuje njegovo jugoslovansko obrobnost, nikakor pa ne tega, da je naš največji pisatelj ostal na obrobju naše kolektivne zavesti tudi po razpadu Jugoslavije in da na tem istem obrobju na nek način ostaja še danes, petnajst let po svoji smrti. Morda je to obrobje prestižnejše kot je bilo nekoč, morda je to obrobje nad vsemi drugimi obrobji in morda tu, na tem svečanem obrobju, številni bralci šepetaje poveličujejo Lojzetovo nepreseženo pisavo, mladi pisatelji skrivoma posnemajo njegovo sintakso in ga literarni zgodovinarji neslišno povzdigujejo nad sodobne velikane, a v družbeni, da ne rečem narodovi zavesti Lojze Kovačič ostaja marginalna, skoraj neobstojna figura. Še več, njegovi monumentalni Prišleki, ki bi v tej družbi, sploh če pomislimo na njene polpretekle obsesije in demone, morali biti temeljno, konstitutivno prozno delo, še vedno ostajajo neprebrani. Po Prišlekih tudi nimamo filma in nimamo televizijske nadaljevanke, po kateri tako zelo kličejo, še gledališke predstave nimamo.
Čarobni, presunljivi Kristalni čas je bil resda izglasovan za najboljši roman izmed vseh, ki so kdaj prejeli kresnika, a nas tudi to ni opogumilo do te mere, da bi Lojzeta Kovačiča glasno in jasno razglasili za največjega. Ne, mi tega poguma preprosto ne premoremo. Nikoli ga nismo. Nismo ga premogli v času socializma in Jugoslavije, ko je bilo Lojzeta Kovačiča in njegovo neprilagojenost veliko lažje ohranjati zase, kot z njo buriti jugoslovanske duhove, in ne premoremo tega poguma danes, ko bi bilo Lojzetu Kovačiču nujno potrebno odrediti veliko bolj častno mesto v slovenski kulturi od tistega, ki ga trenutno zaseda.
Lansko leto smo, če se še spomnite, praznovali stopetdeseto obletnico rojstva Ivana Cankarja. Praznovali smo jo z gledališkimi predstavami, s knjigami, stripi, filmi in simpoziji, praznovali smo jo, kakor bi želeli s preobiljem zasititi ljudstvo z njim, kakor ne bi bilo to ljudstvo že dovolj obremenjeno s Cankarjem in njegovimi hlapci in Šentflorjanci. Istočasno je minevalo devetdeset let rojstva Lojzeta Kovačiča, a smo to povsem spregledali, kakor bi želeli, da ljudstvo ne izve, da je Lojze enako velik, če ne celo večji pisatelj od Ivana. Morda je Lojze Kovačič manj slovenski, morda je manj narodnobuditeljski, morda je bil manj družbeno angažiran, manj političen, je pa najbrž večji pisatelj.
“Lojze Kovačič je verjetno najpomembnejši neznani južnoslovanski pisatelj. In verjetno eden izmed najpomembnejših južnoslovanskih proznih piscev in romanopiscev nasploh. (…) Lojze Kovačič eden je od najpomembnejših pisateljev tega časa”, piše v svojem sobotnem eseju Miljenko Jergović, jaz pa dodajam, da Lojze Kovačič ni le najpomembnejši neznani južnoslovanski pisatelj, marveč tudi največji neznani slovenski pisatelj.
Petnajst let po Kovačičevi smrti mi namreč še vedno čakamo, da našega največjega pisatelja namesto nas odkrije širni svet, čakamo, da o tem, kako velik je bil naš Lojze, presodi kdo drug, nekdo z več poguma.