Ko je odšel Dražen, je bolelo, ker je osvojil vse, a smo vedeli, da bi lahko še več. Veliko več. Lahko bi osvojil še Ameriko, ki jo je ravnokar začel osvajati. Za njim je bila prva vrhunska NBA sezona, v kateri je vsem pokazal, da lahko. Lahko bi, vedeli smo, v dresu hrvaške reprezentance osvajal zlate kolajne na evropskih in svetovnih prvenstvih, saj je hrvaškim košarkarjem, tako se je zdelo, le Dražen manjkal do popolnosti. Lahko bi, a je odšel in vsega tega, kar bi Dražen lahko, njegovi navijači nismo nikdar zares preboleli. Nikoli nismo preboleli prihodnosti, ki smo si jo z njim zamišljali, prihodnosti, ki nikoli ni prišla.
Tudi Jernej je osvojil vse, a mi, ki smo ga gledali na odrih in filmskih platnih, vemo, da bi lahko še več. Veliko več. Videli smo prihodnost, ki ne bo nikdar prišla; prihodnost, v kateri je Jernej še vrsto let eno za drugo nizal velike, neponovljive vloge na odru Drame in nas vedno znova presenečal z brezmejnostjo svojega talenta; prihodnost, v kateri se je naposled zgodil tudi film, ki je bil velik kot Jernej, film, v katerem je, tako kot Dražen v olimpijskem finalu proti Dream Teamu, tudi Jernej pokazal, da lahko osvoji svet. Nekateri so videli prihodnosti, v kateri Jernej postane novi Gerard Depardieu evropskega filma, drugi prihodnost, v kateri zaigra v filmu Quentina Tarantina ali v filmu Mikea Leighja. Neverjetne prihodnosti smo videli, ker je bil Jernej tako zelo neverjeten, najbolj neverjeten igralec, kar smo jih kdaj srečali.
Tudi sam sem videl prihodnost polno njegovega smeha. Pisal sem vlogo zanj in že med pisanjem sem se smehljal ob misli, kako bo iz mojih pozabljivih besed Jernej ustvaril nekaj nepozabnega, kako bo abstraktna črnina na belini z njegovo pomočjo nekoč hipnotizirala dvorano, kako bo iz strogih obrazov pod odrom izvabila gostilniški krohot.
Že vnaprej sem užival v njegovi igralski predstavi, še bolj pa sem užival ob misli, da ga bom lahko zopet videl na bralni vaji sedeti za tisto dolgo mizo na levem odru Drame, obkroženega s kolegi, tako sproščenega in tako posvečenega hkrati. In videl sem sebe, kako z najstniško nestrpnostjo pričakujem, da pridemo do njegovega prizora, kako kar ne morem dočakati, da začne brati. Videl sem ga, kako z vsako prebrano besedo vse bolj tone v nek namišljeni svet in kako ta namišljeni svet z vsako besedo, ki jo Jernej izgovori, postaja bolj resničen, dokler v nekem trenutku igralci, dramaturgi in režiserji posedeni za mizo postanejo le še privid in ostane resničen le glas, ki prihaja iz Jerneja. Videl sem, kako njegov glas oblači gole stene, kako ljudem okoli sebe nadeva kostume in kako naposled on sam postane le še glas, videl sem, kako mi Jernej izgine izpred oči, kako dobi drug obraz, drugo telo.
In zdaj sem lahko le hvaležen za to, da sem imel to srečo, to izjemno srečo, da sem vse to nekoč doživel, da sem z Jernejem dvakrat sodeloval pri filmu in še enkrat v gledališču in bil priča njegovi veličini, veličini, ki se ni nikdar, niti v enem samem, nepozornem trenutku, povzdignila nad nikogar, veličini, ki je bila vsa v tem, da je bil ljudem Jernej vselej blizu, da jim je gledal v oči, se jezil, jokal in se smejal skupaj z njimi. In vsakič, kadar se je zasmejal, se je iz njegovega velikega telesa oglasil majhen, hudomušen in igriv otrok. Otrok, ki bo za hec, vsak čas zlil solze po njegovem obrazu. Velik igralec je bil Jernej. Največji. In bil je skrajno nezaigran človek.
Zato njegov odhod tako zelo boli. Ker je to odhod bližnjega. To je odhod bližnjega tudi za nas, ki nismo bili Jernejevi bližnji, ki smo le neskončno radi sodelovali z njim pri filmu ali v gledališču, ki smo z veseljem odšli z njim na kakšno košarkarsko tekmo. Njegov odhod je odhod bližnjega celo za mnoge, ki so Jerneja po vseh teh letih še vedno poznali le s televizijskega ekrana, za tiste, za katere je Jernej bil in ostal Veso. Tudi oni so ga imeli resnično radi.
Ker edino, kar je bilo večje od igralca Jerneja Šugmana, je bil Jernej sam. Zato je skoraj nemogoče reči, ali sem se v tisti prihodnosti, ki ne bo prišla, veselil dela z njim zaradi njegove igralske genialnosti ali zavoljo tega, ker je bil tako prisrčen, tako topel, tako iskren, tako duhovit. In vem, da bom Jernejevo odsotnost čutil na vsakem odru, na vsakem platnu, a še veliko bolj mi bo manjkal v zaodrju, med premori na snemalnem mestu. Na vsakem snemanju ga bom videl, vem, kako med postavljanjem luči leži na kavču in bere Vojno in mir, se pripravlja na naslednjo predstavo v Drami, videl ga bom, kako odkima, ko ga vprašajo, ali kaj potrebuje, videl ga bom, kako ga pokličejo pred kamero in on vstane s kavča in že ni več Jernej, temveč nekdo, ki ni Jerneju niti najmanj podoben.
Ne, nikoli ne bo nehalo boleti. Kakor tudi za Draženom nikoli ni. Jernej bo, tudi to vem, odhajal vsakič znova, kadarkoli bom vstopil v gledališče ali v kino, odhajal bo vsakokrat, ko bom sedel k računalniku in začel pisati filmski scenarij ali besedilo za gledališko predstavo.
Ker zares veliki in bližnji nam ljudje odhajajo od nas vse do takrat, dokler tudi sami ne odidemo za njimi.
Jernej
Ko je odšel Dražen, je bolelo, ker je osvojil vse, a smo vedeli, da bi lahko še več. Veliko več. Lahko bi osvojil še Ameriko, ki jo je ravnokar začel osvajati. Za njim je bila prva vrhunska NBA sezona, v kateri je vsem pokazal, da lahko. Lahko bi, vedeli smo, v dresu hrvaške reprezentance osvajal zlate kolajne na evropskih in svetovnih prvenstvih, saj je hrvaškim košarkarjem, tako se je zdelo, le Dražen manjkal do popolnosti. Lahko bi, a je odšel in vsega tega, kar bi Dražen lahko, njegovi navijači nismo nikdar zares preboleli. Nikoli nismo preboleli prihodnosti, ki smo si jo z njim zamišljali, prihodnosti, ki nikoli ni prišla.
Tudi Jernej je osvojil vse, a mi, ki smo ga gledali na odrih in filmskih platnih, vemo, da bi lahko še več. Veliko več. Videli smo prihodnost, ki ne bo nikdar prišla; prihodnost, v kateri je Jernej še vrsto let eno za drugo nizal velike, neponovljive vloge na odru Drame in nas vedno znova presenečal z brezmejnostjo svojega talenta; prihodnost, v kateri se je naposled zgodil tudi film, ki je bil velik kot Jernej, film, v katerem je, tako kot Dražen v olimpijskem finalu proti Dream Teamu, tudi Jernej pokazal, da lahko osvoji svet. Nekateri so videli prihodnosti, v kateri Jernej postane novi Gerard Depardieu evropskega filma, drugi prihodnost, v kateri zaigra v filmu Quentina Tarantina ali v filmu Mikea Leighja. Neverjetne prihodnosti smo videli, ker je bil Jernej tako zelo neverjeten, najbolj neverjeten igralec, kar smo jih kdaj srečali.
Tudi sam sem videl prihodnost polno njegovega smeha. Pisal sem vlogo zanj in že med pisanjem sem se smehljal ob misli, kako bo iz mojih pozabljivih besed Jernej ustvaril nekaj nepozabnega, kako bo abstraktna črnina na belini z njegovo pomočjo nekoč hipnotizirala dvorano, kako bo iz strogih obrazov pod odrom izvabila gostilniški krohot.
Že vnaprej sem užival v njegovi igralski predstavi, še bolj pa sem užival ob misli, da ga bom lahko zopet videl na bralni vaji sedeti za tisto dolgo mizo na levem odru Drame, obkroženega s kolegi, tako sproščenega in tako posvečenega hkrati. In videl sem sebe, kako z najstniško nestrpnostjo pričakujem, da pridemo do njegovega prizora, kako kar ne morem dočakati, da začne brati. Videl sem ga, kako z vsako prebrano besedo vse bolj tone v nek namišljeni svet in kako ta namišljeni svet z vsako besedo, ki jo Jernej izgovori, postaja bolj resničen, dokler v nekem trenutku igralci, dramaturgi in režiserji posedeni za mizo postanejo le še privid in ostane resničen le glas, ki prihaja iz Jerneja. Videl sem, kako njegov glas oblači gole stene, kako ljudem okoli sebe nadeva kostume in kako naposled on sam postane le še glas, videl sem, kako mi Jernej izgine izpred oči, kako dobi drug obraz, drugo telo.
In zdaj sem lahko le hvaležen za to, da sem imel to srečo, to izjemno srečo, da sem vse to nekoč doživel, da sem z Jernejem dvakrat sodeloval pri filmu in še enkrat v gledališču in bil priča njegovi veličini, veličini, ki se ni nikdar, niti v enem samem, nepozornem trenutku, povzdignila nad nikogar, veličini, ki je bila vsa v tem, da je bil ljudem Jernej vselej blizu, da jim je gledal v oči, se jezil, jokal in se smejal skupaj z njimi. In vsakič, kadar se je zasmejal, se je iz njegovega velikega telesa oglasil majhen, hudomušen in igriv otrok. Otrok, ki bo za hec, vsak čas zlil solze po njegovem obrazu. Velik igralec je bil Jernej. Največji. In bil je skrajno nezaigran človek.
Zato njegov odhod tako zelo boli. Ker je to odhod bližnjega. To je odhod bližnjega tudi za nas, ki nismo bili Jernejevi bližnji, ki smo le neskončno radi sodelovali z njim pri filmu ali v gledališču, ki smo z veseljem odšli z njim na kakšno košarkarsko tekmo. Njegov odhod je odhod bližnjega celo za mnoge, ki so Jerneja po vseh teh letih še vedno poznali le s televizijskega ekrana, za tiste, za katere je Jernej bil in ostal Veso. Tudi oni so ga imeli resnično radi.
Ker edino, kar je bilo večje od igralca Jerneja Šugmana, je bil Jernej sam. Zato je skoraj nemogoče reči, ali sem se v tisti prihodnosti, ki ne bo prišla, veselil dela z njim zaradi njegove igralske genialnosti ali zavoljo tega, ker je bil tako prisrčen, tako topel, tako iskren, tako duhovit. In vem, da bom Jernejevo odsotnost čutil na vsakem odru, na vsakem platnu, a še veliko bolj mi bo manjkal v zaodrju, med premori na snemalnem mestu. Na vsakem snemanju ga bom videl, vem, kako med postavljanjem luči leži na kavču in bere Vojno in mir, se pripravlja na naslednjo predstavo v Drami, videl ga bom, kako odkima, ko ga vprašajo, ali kaj potrebuje, videl ga bom, kako ga pokličejo pred kamero in on vstane s kavča in že ni več Jernej, temveč nekdo, ki ni Jerneju niti najmanj podoben.
Ne, nikoli ne bo nehalo boleti. Kakor tudi za Draženom nikoli ni. Jernej bo, tudi to vem, odhajal vsakič znova, kadarkoli bom vstopil v gledališče ali v kino, odhajal bo vsakokrat, ko bom sedel k računalniku in začel pisati filmski scenarij ali besedilo za gledališko predstavo.
Ker zares veliki in bližnji nam ljudje odhajajo od nas vse do takrat, dokler tudi sami ne odidemo za njimi.