Mama mi je znala večkrat povedávati kak sem se prijóukao na téi svéit. Zanosíla me je v nájhujših léitah po drügem rati. Zgodílo se je tóu ob jénih vjütro devĕtega dnéiva po Séisvĕtah. Préšĵi déin je céilo pọpóudne na ĵinvi pípala ruĵnkile za pajceke. Blá je féist zmátrana i kúmaj se je privléikla z ĵinve. Potáužila se stari mami, ki je v krüšni pȩči sušila naréizane šnite hrušek, da se pač nekak ne počǘti dobro. Na ĵinvi je trikrat začǘtila ritaĵe v sebi. Zraĵtala se, kak je pred dobrim léitom rodíla mrtvo déitece. Z jénoj ráukoj se držála za mótiko, z drügoj pa brisala sóuze. Ksrĕči se je proti véčeri spistíla na zemljọ gáusta megla pa je nišer ni móugŏ ni vídati ni čǘti.
Stari mami ni tréibala velíko govoríti. Ona je dvakrat rodíla moškŏ decŏ, štẹrikrat pa žéinskŏ. Z déisnoj raukoj je pobóužala svojọ prídnọ snẹhọ, se mílŏ nasmejála, pomogla nosĕčnici pri slačeĵi i hmivaĵi, pripravila posteljŏ v mali sobici, skǘhala čajek i poslála sausedvega Jožeka po babicọ.
Mama se je z minóute v minóutọ vse slabše počǘtila, zvijala se na špampeti od zapomagaĵa naj babica pride čimpreid. Pa se babici Julči ni nikam midílo. Prvo se dobro navečȩrjala, tǘdi Jožeku je ponǘdila káus štrúdiļa. Šelé potéim se je obléikla kak se šika za poraĵaĵe nóuvega človéika. Príšla je v pravi cajt, bla je poldvanajsta vöra ponóči. Mama se začásek hmírila. Babica je ráukọ porínila pod tǔhicŏ i ostála presenéičena. Zbála se je bolj za mamo kọ za mene.
Mama ni več blã pri sebi, blã je vsa omóutična. Babica je zgrábila mojŏ glavicŏ, kǔmaj me zvléikla vön, páupek mi zavȩzala i vrgla me na koléina stari mami ki je sedéila v kauti i ni se mogla načǘditi nóuvorojénemu zajóukanci.
Dóugo me ni mogla vtíhniti.
Babica Julča je méila veliko déila z memoj. Skórŏm do jǘtreka je mama nekaj bláudila, babica pa nekaj cóuprala. Ksrĕči vse se je dobro končálo. Mama je prišla k sebi i čim je zagledala málega zajóukanca se je začela smejáti. Smejáti i stegávati ráuke. Stara mama ji je k špámpeti prinesla nouvorojénčeka, ga položíla na mamina prsa, z mokrim ručnikom obrisala mami čelo i vsa srȩčna gledala kak se je zajóukani nouvorojénček na maminem zizeki prenéihau jóukati i hitro začeọ zizati.
Med mojim zizaĵem je stara mama babici Julči s prstom namignila naj pride v kǘhiĵọ. Tam ji je v rogožar nadéivala skléidọ sira z vrhnjem, jenega piceka i litračǒ vina. Tak se je pač tistikrat plačalo babice, doktore i župnike. Julča je na hitrico srknila požirek domačega šnopsa, rekla da je svoje napravila i da se nimajọ čega bati, vsa hudobija se je na dobro obřnila. Še jĕnkrat je spàutoma pogledala mamico z déitecem v mali sobici i pohítala proti svojem dóumi.
Zajóukanec
Mama mi je znala večkrat povedávati kak sem se prijóukao na téi svéit. Zanosíla me je v nájhujših léitah po drügem rati. Zgodílo se je tóu ob jénih vjütro devĕtega dnéiva po Séisvĕtah. Préšĵi déin je céilo pọpóudne na ĵinvi pípala ruĵnkile za pajceke. Blá je féist zmátrana i kúmaj se je privléikla z ĵinve. Potáužila se stari mami, ki je v krüšni pȩči sušila naréizane šnite hrušek, da se pač nekak ne počǘti dobro. Na ĵinvi je trikrat začǘtila ritaĵe v sebi. Zraĵtala se, kak je pred dobrim léitom rodíla mrtvo déitece. Z jénoj ráukoj se držála za mótiko, z drügoj pa brisala sóuze. Ksrĕči se je proti véčeri spistíla na zemljọ gáusta megla pa je nišer ni móugŏ ni vídati ni čǘti.
Stari mami ni tréibala velíko govoríti. Ona je dvakrat rodíla moškŏ decŏ, štẹrikrat pa žéinskŏ. Z déisnoj raukoj je pobóužala svojọ prídnọ snẹhọ, se mílŏ nasmejála, pomogla nosĕčnici pri slačeĵi i hmivaĵi, pripravila posteljŏ v mali sobici, skǘhala čajek i poslála sausedvega Jožeka po babicọ.
Mama se je z minóute v minóutọ vse slabše počǘtila, zvijala se na špampeti od zapomagaĵa naj babica pride čimpreid. Pa se babici Julči ni nikam midílo. Prvo se dobro navečȩrjala, tǘdi Jožeku je ponǘdila káus štrúdiļa. Šelé potéim se je obléikla kak se šika za poraĵaĵe nóuvega človéika. Príšla je v pravi cajt, bla je poldvanajsta vöra ponóči. Mama se začásek hmírila. Babica je ráukọ porínila pod tǔhicŏ i ostála presenéičena. Zbála se je bolj za mamo kọ za mene.
Mama ni več blã pri sebi, blã je vsa omóutična. Babica je zgrábila mojŏ glavicŏ, kǔmaj me zvléikla vön, páupek mi zavȩzala i vrgla me na koléina stari mami ki je sedéila v kauti i ni se mogla načǘditi nóuvorojénemu zajóukanci.
Dóugo me ni mogla vtíhniti.
Babica Julča je méila veliko déila z memoj. Skórŏm do jǘtreka je mama nekaj bláudila, babica pa nekaj cóuprala. Ksrĕči vse se je dobro končálo. Mama je prišla k sebi i čim je zagledala málega zajóukanca se je začela smejáti. Smejáti i stegávati ráuke. Stara mama ji je k špámpeti prinesla nouvorojénčeka, ga položíla na mamina prsa, z mokrim ručnikom obrisala mami čelo i vsa srȩčna gledala kak se je zajóukani nouvorojénček na maminem zizeki prenéihau jóukati i hitro začeọ zizati.
Med mojim zizaĵem je stara mama babici Julči s prstom namignila naj pride v kǘhiĵọ. Tam ji je v rogožar nadéivala skléidọ sira z vrhnjem, jenega piceka i litračǒ vina. Tak se je pač tistikrat plačalo babice, doktore i župnike. Julča je na hitrico srknila požirek domačega šnopsa, rekla da je svoje napravila i da se nimajọ čega bati, vsa hudobija se je na dobro obřnila. Še jĕnkrat je spàutoma pogledala mamico z déitecem v mali sobici i pohítala proti svojem dóumi.