Aleksandra Rekar je s prevodom Rodbine Miljenka Jergovića z veliko mero jezikovnega posluha slovenskemu bralstvu približala eno najodmevnejših del, ki so v zadnjih tridesetih letih nastala na tleh nekdanje skupne države. Jergovićev roman, ki je bil leta 2015 nagrajen z Njegoševo nagrado, prinaša epski preplet številnih manjših in večjih dogodkov v različnih zgodovinskih dobah, predvsem pa ljudi in njihovih usod. Kot kronika se posveča povsem zasebnemu okolju širše družine, veliko se ukvarja tudi z javnim življenjem v različnih miljejih, obenem pa je odsev različnih obdobij, ki jih skozenj spoznavamo. Vseskozi ga preveva nadih tragičnosti, vanj pa so vključeni tudi svetlejši momenti: prepletajo se tragične in bridke, a tudi zabavne ter tu in tam celo nekoliko bizarne epizode. Zgodba prehaja od povsem stvarnih opisov zgodovinskih in rodbinskih epizod do osebnih razmišljanj in odlomkov, kjer se avtor giblje na meji fiktivnega ali jo celo prestopa. Slikoviti in stvarni opisi oseb, krajev in dogodkov, ki se prepletajo z osebnimi razmišljanji in dramatično zasnovanimi epizodami iz življenja avtorjeve družine in njenih članov, bralcu približujejo podobo najprej avstro-ogrske monarhije, nato nekdanje skupne države in ga končno pripeljejo do polpreteklega zgodovinskega dogajanja. Prevajalka je s prevodom dokazala, da izvrstno pozna ta prostor v različnih časovnih obdobjih, ki se skozi pripoved zvrstijo, pa tudi različne kulturne, družbene in politične svetove, ki v njej zaživijo; sodelovanje z avtorjem je pustilo viden pečat. Prevod je natančen, suveren, prevodne rešitve so posrečene tako v pripovednih delih kot v monologih in dialogih; Jergovićev jezik, ki ga pogosto zaznamuje prav posebna poetika, je izrazno in slogovno virtuozno poustvarjen, pogosto je tak, kakršna so njegova razmišljanja: brezkompromisen ter z močnim osebnim in čustvenim nabojem. Prevod Aleksandre Rekar je dodelan in izčiščen, slogovno raznovrsten in bogat, duh izvirnika je ohranjen v vseh svojih mnogoterih niansah, prevajalka pa je vanj tudi pretanjeno vpletla besedišče raznolikih kulturnih in socialnih izvorov, zato ji Komisija za nagrade in priznanja Društva slovenskih književnih prevajalcev podeljuje Sovretovo nagrado za leto 2020.
Utemeljitev komisije za nagrade in priznanja DSKP glede izbora Aleksandre Rekar za Sovretovo nagrajenko za leto 2020
Aleksandra Rekar je s prevodom Rodbine Miljenka Jergovića z veliko mero jezikovnega posluha slovenskemu bralstvu približala eno najodmevnejših del, ki so v zadnjih tridesetih letih nastala na tleh nekdanje skupne države. Jergovićev roman, ki je bil leta 2015 nagrajen z Njegoševo nagrado, prinaša epski preplet številnih manjših in večjih dogodkov v različnih zgodovinskih dobah, predvsem pa ljudi in njihovih usod. Kot kronika se posveča povsem zasebnemu okolju širše družine, veliko se ukvarja tudi z javnim življenjem v različnih miljejih, obenem pa je odsev različnih obdobij, ki jih skozenj spoznavamo. Vseskozi ga preveva nadih tragičnosti, vanj pa so vključeni tudi svetlejši momenti: prepletajo se tragične in bridke, a tudi zabavne ter tu in tam celo nekoliko bizarne epizode. Zgodba prehaja od povsem stvarnih opisov zgodovinskih in rodbinskih epizod do osebnih razmišljanj in odlomkov, kjer se avtor giblje na meji fiktivnega ali jo celo prestopa. Slikoviti in stvarni opisi oseb, krajev in dogodkov, ki se prepletajo z osebnimi razmišljanji in dramatično zasnovanimi epizodami iz življenja avtorjeve družine in njenih članov, bralcu približujejo podobo najprej avstro-ogrske monarhije, nato nekdanje skupne države in ga končno pripeljejo do polpreteklega zgodovinskega dogajanja. Prevajalka je s prevodom dokazala, da izvrstno pozna ta prostor v različnih časovnih obdobjih, ki se skozi pripoved zvrstijo, pa tudi različne kulturne, družbene in politične svetove, ki v njej zaživijo; sodelovanje z avtorjem je pustilo viden pečat. Prevod je natančen, suveren, prevodne rešitve so posrečene tako v pripovednih delih kot v monologih in dialogih; Jergovićev jezik, ki ga pogosto zaznamuje prav posebna poetika, je izrazno in slogovno virtuozno poustvarjen, pogosto je tak, kakršna so njegova razmišljanja: brezkompromisen ter z močnim osebnim in čustvenim nabojem. Prevod Aleksandre Rekar je dodelan in izčiščen, slogovno raznovrsten in bogat, duh izvirnika je ohranjen v vseh svojih mnogoterih niansah, prevajalka pa je vanj tudi pretanjeno vpletla besedišče raznolikih kulturnih in socialnih izvorov, zato ji Komisija za nagrade in priznanja Društva slovenskih književnih prevajalcev podeljuje Sovretovo nagrado za leto 2020.
Člani komisije za nagrade in priznanja pri DSKP: dr. Matej Hriberšek (predsednik), Vasja Bratina, Saša Jerele, Suzana Koncut in Damjan Zorc.