»Noben resen knjižni sejem na svetu ne bi prepovedal knjige, ki je v neki državi legalna, niti človeka, ki je zakonito prišel v državo. Če bi se to začelo dogajati, bi to pomenilo konec knjižnih sejmov. Naloga sejmov ni imeti moralna, ideološka, vrednostna ali estetska merila. Edina meja za organizatorje je zakon. Če sta neka knjiga ali avtor prepovedana v neki državi, takšna knjiga nima mesta na sejmu. S Prilepinom se ni zgodilo nič od tega.«
iz odgovora predsednika upravnega odbora Slovenskega knjižnega sejma Zdravka Kofola na protest Odbora za mir Mednarodnega Pena zoper gostovanje ruskega pisatelja Zaharja Prilepina.
Še nikdar nisem s takšnim zanimanjem prebiral nekrologe, kakor pred meseci, ko je umrl pisatelj V. S. Naipaul. Nikoli ga nisem bral in o njem sem, preden je umrl, vedel komaj kaj več kot to, da je bil Nobelov nagrajenec. Njegova smrt me je pravzaprav presenetila, saj se mi je zdelo, da mora biti že nekaj časa mrtev. Naipaul je bil pač eden brezštevilnih literarnih velikanov, ki mi še niso prekrižali poti. Potem pa je umrl in so splet preplavila besedila o dobrem pisatelju in slabem človeku. Uredniki, kritiki, nekdanji prijatelji so pisali o njegovi ošabnosti, o ponižujočem in tudi nasilnem odnosu do žene in pozneje še ljubice pa o njegovih kontroverznih nacionalističnih stališčih. In jaz sem, enega za drugim, prebiral zapise o njem, kakor bi šlo za roman in bi bil pisatelj V. S. Naipaul fiktivni junak, skrivnosten, vznemirljiv in privlačen, težak in temačen, na trenutke celo hudoben, nadarjen človek z nedoumljivo bolečino. Ko sem prebral še zadnji nekrolog, sem si kupil njegov roman. Morda prav zato, ker je bil tak pezde.
Načeloma namreč nimam posebnih težav z grešnimi umetniki. Brezgrešnost je bolezen, na katero so umetniki večinoma imuni in če bi iz zgodovine umetnosti izločili dela takšnih in drugačnih izprijencev, nasilnežev in rasistov, bi od umetnosti kot jo poznamo ostalo bore malo. Zato verjamem, da je potrebno umetniška dela obravnavati strogo ločeno od njihovih avtorjev. Od Caravaggievih slik do romanov Knuta Hamsuna. In Zadnjega tanga v Parizu.
A priznam, v tem prepričanju je malodane nemogoče biti dosleden. Če je umetnik-bedak mrtev, še nekako gre, če pa je živ, se znajdem v težavah. Tako se, recimo, ne morem pripraviti do tega, da bi v roke vzel roman Petra Handkeja, ki ga ljudje, ki jim glede literature skoraj slepo zaupam, uvrščajo med največje pisatelje našega časa. Del mene bi ga rad bral, delu mene pa to niti na misel ne pride.
Pri čemer nimam posebnih težav s tem, da se Handkejeva dela prevajajo in objavljajo, tudi nagrajujejo, če se zdi to komu res nujno potrebno, ali da se na naše odre postavljajo njegove drame. Prav se mi zdi, da ima vrhunskost literature prednost pred neoporečnostjo njenega avtorja, a meni osebno nekaj ne dopusti, da bi bral nekoga, ki je tako nekritično in neskesano podpiral velikosrbske ideje Slobodana Miloševića. Kot ne morem brati srbskih, bosanskih in hrvaških avtorjev, ki so zagovarjali in še zagovarjajo podobna stališča, tako ne morem brati Handkeja in v bistvu sem se že pomiril s tem, da ga bom bral šele po njegovi smrti. Če jo bom doživel, seveda.
Moj odpor do nacionalizma je pač močnejši od mojih strogo razumskih prepričanj o umetnosti, zato tudi vem, da me ne bo nič na tem svetu prepričalo, da bi v roke vzel roman Samostan, ruskega pisatelja Zaharja Prilepina, ki se v prostem času rad preobleče v vojaka in se gre borit za rusko oziroma pravoslavno stvar. Podobno kot pri Handkeju tudi pri Prilepinu ne vidim problema v tem, da se ga prevaja in izdaja, pravzaprav imam toliko zaupanja v njegovega prevajalca in tudi v urednika, da slutim, da gre za dobrega, branja vrednega pisatelja, čutim pa nelagodje ob avtorjevem obisku Slovenskega knjižnega sejma, kakor tudi ob njegovem gostovanju v studiu javne televizije.
In ja, morda iz mene pri tem govori tisto malo ukrajinske krvi, morda mi je srhljiva domačnost Prilepinovih velikoruskih idej, morda je zame preveč zgovorno dejstvo, da ga malikuje Milorad Dodik, a čaščenje določenega umetniškega dela je eno, čaščenje umetnika pa je nekaj drugega.
In ne gre zato, da ne bi bil radoveden in da si ne bi želel izvedeti, kako piše in razmišlja nekdo, čigar prepričanja so v nasprotju z mojimi. Prej nasprotno, tovrstna drugačnost Zaharja Prilepina prav podžiga mojo radovednost in ga kot pisatelja v moji bralski zavesti dela kvečjemu vznemirljivejšega. A radovednost v meni ne pretehta, četudi si včasih zaželim, da bi in bi me lahko odrešila spon moralnih, estetskih, vrednostnih in ideoloških zadržkov.
Ker te spone imamo vsi, razen našega knjižnega sejma, za katerega po besedah predsednika njegovega upravnega odbora veljajo le zakoni. Umetniki so, tako predsednik upravnega odbora, legalni in nelegalni, in Zahar Prilepin je legalen, saj njegove knjige niso nikjer prepovedane. Za razliko, če prav razumem, od avtorja marsikje prepovedanih knjig, nelegalnega Salmana Rushdieja, ki ga na Slovenski knjižni sejem najbrž ne bodo povabili.
Vsekakor se zavedam, da je določanje meje med sprejemljivimi in nesprejemljivimi umetniki dokaj sizifovsko delo, kakor tudi, da so moralna, estetska, vrednostna in ideološka merila pogosto nezanesljiva in da zato filmski festival v Cannesu razglasi Larsa von Trierja za persono non grata istočasno ko se klanja Emirju Kusturici. Prav tako je po eni strani dobro, da kot posamezniki in kot družba postajamo občutljivejši za grehe umetnikov, da ne želimo biti več strpni do hord genialnih seksistov, nacionalistov in antisemitov, po drugi strani pa to včasih pelje v dokaj nesmiselne bojkote umetniških del, pri katerih je sodelovala cela množica neoporečnih ustvarjalcev.
A nič od tega ni hujše od skrivanja upravnega odbora našega knjižnega sejma za zakone in legalnost; nič ni hujše od popolne odsotnosti meril, od neobstoja vsakršne morale in estetike, od neobstoja vrednot in ideologije; nič ni hujše od te pravniške črkobralske praznine, ki jo je moč napolniti z vsem, kar legalno prestopi našo državno mejo. In zato se mi zdi izjava predsednika upravnega odbora Slovenskega knjižnega sejma veliko večji škandal od gostovanja Zaharja Prilepina pri nas.
Sejem ničevosti
»Noben resen knjižni sejem na svetu ne bi prepovedal knjige, ki je v neki državi legalna, niti človeka, ki je zakonito prišel v državo. Če bi se to začelo dogajati, bi to pomenilo konec knjižnih sejmov. Naloga sejmov ni imeti moralna, ideološka, vrednostna ali estetska merila. Edina meja za organizatorje je zakon. Če sta neka knjiga ali avtor prepovedana v neki državi, takšna knjiga nima mesta na sejmu. S Prilepinom se ni zgodilo nič od tega.«
iz odgovora predsednika upravnega odbora Slovenskega knjižnega sejma Zdravka Kofola na protest Odbora za mir Mednarodnega Pena zoper gostovanje ruskega pisatelja Zaharja Prilepina.
Še nikdar nisem s takšnim zanimanjem prebiral nekrologe, kakor pred meseci, ko je umrl pisatelj V. S. Naipaul. Nikoli ga nisem bral in o njem sem, preden je umrl, vedel komaj kaj več kot to, da je bil Nobelov nagrajenec. Njegova smrt me je pravzaprav presenetila, saj se mi je zdelo, da mora biti že nekaj časa mrtev. Naipaul je bil pač eden brezštevilnih literarnih velikanov, ki mi še niso prekrižali poti. Potem pa je umrl in so splet preplavila besedila o dobrem pisatelju in slabem človeku. Uredniki, kritiki, nekdanji prijatelji so pisali o njegovi ošabnosti, o ponižujočem in tudi nasilnem odnosu do žene in pozneje še ljubice pa o njegovih kontroverznih nacionalističnih stališčih. In jaz sem, enega za drugim, prebiral zapise o njem, kakor bi šlo za roman in bi bil pisatelj V. S. Naipaul fiktivni junak, skrivnosten, vznemirljiv in privlačen, težak in temačen, na trenutke celo hudoben, nadarjen človek z nedoumljivo bolečino. Ko sem prebral še zadnji nekrolog, sem si kupil njegov roman. Morda prav zato, ker je bil tak pezde.
Načeloma namreč nimam posebnih težav z grešnimi umetniki. Brezgrešnost je bolezen, na katero so umetniki večinoma imuni in če bi iz zgodovine umetnosti izločili dela takšnih in drugačnih izprijencev, nasilnežev in rasistov, bi od umetnosti kot jo poznamo ostalo bore malo. Zato verjamem, da je potrebno umetniška dela obravnavati strogo ločeno od njihovih avtorjev. Od Caravaggievih slik do romanov Knuta Hamsuna. In Zadnjega tanga v Parizu.
A priznam, v tem prepričanju je malodane nemogoče biti dosleden. Če je umetnik-bedak mrtev, še nekako gre, če pa je živ, se znajdem v težavah. Tako se, recimo, ne morem pripraviti do tega, da bi v roke vzel roman Petra Handkeja, ki ga ljudje, ki jim glede literature skoraj slepo zaupam, uvrščajo med največje pisatelje našega časa. Del mene bi ga rad bral, delu mene pa to niti na misel ne pride.
Pri čemer nimam posebnih težav s tem, da se Handkejeva dela prevajajo in objavljajo, tudi nagrajujejo, če se zdi to komu res nujno potrebno, ali da se na naše odre postavljajo njegove drame. Prav se mi zdi, da ima vrhunskost literature prednost pred neoporečnostjo njenega avtorja, a meni osebno nekaj ne dopusti, da bi bral nekoga, ki je tako nekritično in neskesano podpiral velikosrbske ideje Slobodana Miloševića. Kot ne morem brati srbskih, bosanskih in hrvaških avtorjev, ki so zagovarjali in še zagovarjajo podobna stališča, tako ne morem brati Handkeja in v bistvu sem se že pomiril s tem, da ga bom bral šele po njegovi smrti. Če jo bom doživel, seveda.
Moj odpor do nacionalizma je pač močnejši od mojih strogo razumskih prepričanj o umetnosti, zato tudi vem, da me ne bo nič na tem svetu prepričalo, da bi v roke vzel roman Samostan, ruskega pisatelja Zaharja Prilepina, ki se v prostem času rad preobleče v vojaka in se gre borit za rusko oziroma pravoslavno stvar. Podobno kot pri Handkeju tudi pri Prilepinu ne vidim problema v tem, da se ga prevaja in izdaja, pravzaprav imam toliko zaupanja v njegovega prevajalca in tudi v urednika, da slutim, da gre za dobrega, branja vrednega pisatelja, čutim pa nelagodje ob avtorjevem obisku Slovenskega knjižnega sejma, kakor tudi ob njegovem gostovanju v studiu javne televizije.
In ja, morda iz mene pri tem govori tisto malo ukrajinske krvi, morda mi je srhljiva domačnost Prilepinovih velikoruskih idej, morda je zame preveč zgovorno dejstvo, da ga malikuje Milorad Dodik, a čaščenje določenega umetniškega dela je eno, čaščenje umetnika pa je nekaj drugega.
In ne gre zato, da ne bi bil radoveden in da si ne bi želel izvedeti, kako piše in razmišlja nekdo, čigar prepričanja so v nasprotju z mojimi. Prej nasprotno, tovrstna drugačnost Zaharja Prilepina prav podžiga mojo radovednost in ga kot pisatelja v moji bralski zavesti dela kvečjemu vznemirljivejšega. A radovednost v meni ne pretehta, četudi si včasih zaželim, da bi in bi me lahko odrešila spon moralnih, estetskih, vrednostnih in ideoloških zadržkov.
Ker te spone imamo vsi, razen našega knjižnega sejma, za katerega po besedah predsednika njegovega upravnega odbora veljajo le zakoni. Umetniki so, tako predsednik upravnega odbora, legalni in nelegalni, in Zahar Prilepin je legalen, saj njegove knjige niso nikjer prepovedane. Za razliko, če prav razumem, od avtorja marsikje prepovedanih knjig, nelegalnega Salmana Rushdieja, ki ga na Slovenski knjižni sejem najbrž ne bodo povabili.
Vsekakor se zavedam, da je določanje meje med sprejemljivimi in nesprejemljivimi umetniki dokaj sizifovsko delo, kakor tudi, da so moralna, estetska, vrednostna in ideološka merila pogosto nezanesljiva in da zato filmski festival v Cannesu razglasi Larsa von Trierja za persono non grata istočasno ko se klanja Emirju Kusturici. Prav tako je po eni strani dobro, da kot posamezniki in kot družba postajamo občutljivejši za grehe umetnikov, da ne želimo biti več strpni do hord genialnih seksistov, nacionalistov in antisemitov, po drugi strani pa to včasih pelje v dokaj nesmiselne bojkote umetniških del, pri katerih je sodelovala cela množica neoporečnih ustvarjalcev.
A nič od tega ni hujše od skrivanja upravnega odbora našega knjižnega sejma za zakone in legalnost; nič ni hujše od popolne odsotnosti meril, od neobstoja vsakršne morale in estetike, od neobstoja vrednot in ideologije; nič ni hujše od te pravniške črkobralske praznine, ki jo je moč napolniti z vsem, kar legalno prestopi našo državno mejo. In zato se mi zdi izjava predsednika upravnega odbora Slovenskega knjižnega sejma veliko večji škandal od gostovanja Zaharja Prilepina pri nas.