Toplega februarskega dopoldneva se je zamaskirani moški s kanto polno dreka prebijal skozi sobotno množico v središču Splita. Nimam podatkov o tem, da se je kdo obrnil za njim, da je koga zanimalo, kaj je tistega jutra v mestu tako smrdelo, a zagotovo vem, da ni sprehajalca s kanto nihče ustavil in vprašal, ali je z njim vse v redu. Možakar se je namreč brez večji težav uspel prebiti do pjaca, kjer je kot vsako sobotno jutro na kavi sedel pisatelj in kolumnist Ante Tomić, mu stresel drek na glavo, zamrmral nekaj v stilu “nećeš ti više pisat o meni” in izginil v noč. No, v bistvu se je samo pomešal med s soncem obsijano splitsko množico in pustil zmedenega Anteja, da si svojo posrano glavo razbija z vprašanjem, kdo izmed vseh tistih drekačev, ki se jih že leta iz tedna v teden tako vrhunsko smeši, si ne želi več nastopati v njegovih kolumnah.
Pravzaprav, ko takole razmišljam, nisem povsem prepričan, ali je bil zanj hujši udarec to, da mu je z njegovega slavnega klobuka kapljal človeški drek, ali morda to, da so se mu v istem trenutku skozi glavo sprehodili vsi junaki njegovih kolumn in da je imel takrat pred očmi celo parado hrvaških rasistov in homofobov, lopovov in primitivcev, vojnih zločincev in profiterjev.
A Ante Tomić v resnici ni glavni junak te zgodbe. On se je po neljubem dogodku zgolj dvignil, odšel domov, zdrgnil s sebe ves drek, nato pa se je vrnil na pjaco ter si naročil novo kavo. Zvečer je zgolj še vse to duhovito opisal in, prepričan sem, mirne duše zaspal.
Glavni junak te zgodbe je zakrinkani moški s kanto dreka. Njega je potem, ko se je mimo množice splitskih sprehajalcev neopažen prebil do doma in prižgal svoj računalnik, tam pričakala vesoljna slava. Postal je namreč velika zvezda vseh internetnih forumov in družabnih omrežij v državi in z vseh koncev Lijepe naše se je razlegalo navdušenje nad njegovim izvirnim dejanjem, nad njegovim pogumom in brezobzirnostjo, njegovo odločnostjo v boju za pravico in lastno dostojanstvo.
A kaj je v resnici presenetljivega v tem, da so se brezimneži, ki vsakodnevno obsesivno pljuvajo po ljudeh z imenom in priimkom, navduševali nad neznancem, ki je znanemu pisatelju in kolumnistu stresel na glavo kanto dreka? Pravzaprav nič. Vse te horde anonimnežev so se pač nevede navduševale same nad seboj in pele hvalospeve lastnemu početju.
Možakar s pjaca je bil pač le analogna verzija brezštevilnih digitalnih drekačev. Utelešenje sodobnega spletnega anonimneža. Če bi na spletu obstajal glavni trg, bi na njem že stal njegov spomenik. Če bi forumaši ustanovili svojo državo, bi bil na zastavi narisan prav on, zamaskiranec s kanto, iz katere se usipa človeški drek. Kar so nepregledne množice dan za dnem počele v virtualnem svetu, je ta človek naredil v resničnem. Z njihovimi neargumentiranimi, ksenofobnimi in primitivnimi žaljivkami je napolnil kanto in jih stresel Anteju na glavo. Če njegovo sporočilo prevedemo nazaj v jezik spletnih komentarjev, bi se glasilo: “Jedi govna!”
Nič posebej izvirnega torej. Če ta nadvse priljubljen balkanski dovtip namreč vtipkate v googlov iskalnik, vam samo za obdobje preteklega meseca prikaže okoli sto štiriinšestdeset tisoč (164.000) zadetkov. Zato niti ni tako čudno, da se je od vseh sporočil, ki jih Anteju puščajo njegovi oboževalci pod njegovimi besedili, v realni svet transportiralo prav to. Še več, če bi Ante malo bolje premislil vse skupaj, bi moral biti z izkupičkom kar zadovoljen.
Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi po podobnem scenariju v realnost naplavilo spletnega komentatorja, ki bi imel za Anteja Tomića namesto “Jedi govna!” pripravljeno mnogo hujše sporočilo. Pod njegovimi kolumnami piše namreč vse sorte stvari. Skoraj toliko kot jih piše “Jedi govna!”, jih, recimo, piše tudi “Puši kurac!”, in prepričan sem, da bi bilo srečanje z enim od njih za Anteja še veliko bolj neprijetna izkušnja. Predvidevam tudi, da bi se Ante, tako kot večina normalnih in tudi nenormalnih občanov, srčno želel izogniti srečanju z nekom, ki bi mu želel s spleta na pjaco prenesti sporočilo “Jebem ti sve po spisku!”. In komentatorjev, ki Anteju sporočajo prav to, sploh ni malo.
Tako kot jih ni malo, ki Anteju pod njegovimi besedili žugajo z vsem mogočim in mu grozijo celo s smrtjo, ob čemer se nam preprosto mora zastaviti vsaj kakšno neprijetno vprašanje. Če lahko iz mračnjaške spletne kloake prileze bitje iz mesa in krvi in s svojo kanto dreka sredi belega dne prikoraka na trg, ali lahko potemtakem pričakujemo, da bo že jutri naplavilo tudi nekoga, ki bo v rokah držal kaj manj smrdljivega, a bolj topega ali ostrega?
Ko se ves tisti obup, gnev in sovraštvo nakopičeni na medmrežju začne materializirati in začno spletni komentarji dobivati otipljivo obliko, je pač čas za preplah pa naj se vam še tako zelo zdi, da je Split mesto na drugem koncu Mlečne ceste in da je vse, kar vas v zvezi z njim vsaj pogojno zanima, vozni red trajektov za Supetar in Jelso med junijem in septembrom.
Prvič zato, ker vam nihče ne more zagotoviti, da imajo stroj, s katerim se virtualni govnači transportirajo v realni svet, samo v mestu pod Marjanom, drugič pa zato, ker v resnici ni treba biti Ante Tomić, da vam množice spletnih komentatorjev iskreno zaželijo en topel fekalni obrok.
No Name Walking
Toplega februarskega dopoldneva se je zamaskirani moški s kanto polno dreka prebijal skozi sobotno množico v središču Splita. Nimam podatkov o tem, da se je kdo obrnil za njim, da je koga zanimalo, kaj je tistega jutra v mestu tako smrdelo, a zagotovo vem, da ni sprehajalca s kanto nihče ustavil in vprašal, ali je z njim vse v redu. Možakar se je namreč brez večji težav uspel prebiti do pjaca, kjer je kot vsako sobotno jutro na kavi sedel pisatelj in kolumnist Ante Tomić, mu stresel drek na glavo, zamrmral nekaj v stilu “nećeš ti više pisat o meni” in izginil v noč. No, v bistvu se je samo pomešal med s soncem obsijano splitsko množico in pustil zmedenega Anteja, da si svojo posrano glavo razbija z vprašanjem, kdo izmed vseh tistih drekačev, ki se jih že leta iz tedna v teden tako vrhunsko smeši, si ne želi več nastopati v njegovih kolumnah.
Pravzaprav, ko takole razmišljam, nisem povsem prepričan, ali je bil zanj hujši udarec to, da mu je z njegovega slavnega klobuka kapljal človeški drek, ali morda to, da so se mu v istem trenutku skozi glavo sprehodili vsi junaki njegovih kolumn in da je imel takrat pred očmi celo parado hrvaških rasistov in homofobov, lopovov in primitivcev, vojnih zločincev in profiterjev.
A Ante Tomić v resnici ni glavni junak te zgodbe. On se je po neljubem dogodku zgolj dvignil, odšel domov, zdrgnil s sebe ves drek, nato pa se je vrnil na pjaco ter si naročil novo kavo. Zvečer je zgolj še vse to duhovito opisal in, prepričan sem, mirne duše zaspal.
Glavni junak te zgodbe je zakrinkani moški s kanto dreka. Njega je potem, ko se je mimo množice splitskih sprehajalcev neopažen prebil do doma in prižgal svoj računalnik, tam pričakala vesoljna slava. Postal je namreč velika zvezda vseh internetnih forumov in družabnih omrežij v državi in z vseh koncev Lijepe naše se je razlegalo navdušenje nad njegovim izvirnim dejanjem, nad njegovim pogumom in brezobzirnostjo, njegovo odločnostjo v boju za pravico in lastno dostojanstvo.
A kaj je v resnici presenetljivega v tem, da so se brezimneži, ki vsakodnevno obsesivno pljuvajo po ljudeh z imenom in priimkom, navduševali nad neznancem, ki je znanemu pisatelju in kolumnistu stresel na glavo kanto dreka? Pravzaprav nič. Vse te horde anonimnežev so se pač nevede navduševale same nad seboj in pele hvalospeve lastnemu početju.
Možakar s pjaca je bil pač le analogna verzija brezštevilnih digitalnih drekačev. Utelešenje sodobnega spletnega anonimneža. Če bi na spletu obstajal glavni trg, bi na njem že stal njegov spomenik. Če bi forumaši ustanovili svojo državo, bi bil na zastavi narisan prav on, zamaskiranec s kanto, iz katere se usipa človeški drek. Kar so nepregledne množice dan za dnem počele v virtualnem svetu, je ta človek naredil v resničnem. Z njihovimi neargumentiranimi, ksenofobnimi in primitivnimi žaljivkami je napolnil kanto in jih stresel Anteju na glavo. Če njegovo sporočilo prevedemo nazaj v jezik spletnih komentarjev, bi se glasilo: “Jedi govna!”
Nič posebej izvirnega torej. Če ta nadvse priljubljen balkanski dovtip namreč vtipkate v googlov iskalnik, vam samo za obdobje preteklega meseca prikaže okoli sto štiriinšestdeset tisoč (164.000) zadetkov. Zato niti ni tako čudno, da se je od vseh sporočil, ki jih Anteju puščajo njegovi oboževalci pod njegovimi besedili, v realni svet transportiralo prav to. Še več, če bi Ante malo bolje premislil vse skupaj, bi moral biti z izkupičkom kar zadovoljen.
Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi po podobnem scenariju v realnost naplavilo spletnega komentatorja, ki bi imel za Anteja Tomića namesto “Jedi govna!” pripravljeno mnogo hujše sporočilo. Pod njegovimi kolumnami piše namreč vse sorte stvari. Skoraj toliko kot jih piše “Jedi govna!”, jih, recimo, piše tudi “Puši kurac!”, in prepričan sem, da bi bilo srečanje z enim od njih za Anteja še veliko bolj neprijetna izkušnja. Predvidevam tudi, da bi se Ante, tako kot večina normalnih in tudi nenormalnih občanov, srčno želel izogniti srečanju z nekom, ki bi mu želel s spleta na pjaco prenesti sporočilo “Jebem ti sve po spisku!”. In komentatorjev, ki Anteju sporočajo prav to, sploh ni malo.
Tako kot jih ni malo, ki Anteju pod njegovimi besedili žugajo z vsem mogočim in mu grozijo celo s smrtjo, ob čemer se nam preprosto mora zastaviti vsaj kakšno neprijetno vprašanje. Če lahko iz mračnjaške spletne kloake prileze bitje iz mesa in krvi in s svojo kanto dreka sredi belega dne prikoraka na trg, ali lahko potemtakem pričakujemo, da bo že jutri naplavilo tudi nekoga, ki bo v rokah držal kaj manj smrdljivega, a bolj topega ali ostrega?
Ko se ves tisti obup, gnev in sovraštvo nakopičeni na medmrežju začne materializirati in začno spletni komentarji dobivati otipljivo obliko, je pač čas za preplah pa naj se vam še tako zelo zdi, da je Split mesto na drugem koncu Mlečne ceste in da je vse, kar vas v zvezi z njim vsaj pogojno zanima, vozni red trajektov za Supetar in Jelso med junijem in septembrom.
Prvič zato, ker vam nihče ne more zagotoviti, da imajo stroj, s katerim se virtualni govnači transportirajo v realni svet, samo v mestu pod Marjanom, drugič pa zato, ker v resnici ni treba biti Ante Tomić, da vam množice spletnih komentatorjev iskreno zaželijo en topel fekalni obrok.