Muzej nedolžnosti, palača sanj za Jergovića?

Slab mesec dni nazaj sem se zgodaj zjutraj iz Dubrovnika po bližnjici prek Bosne in Hercegovine (natančneje, Republike Srpske) vozil v Črno goro. Čuden je občutek, ko ti na vrhu hriba, ki gleda na jadransko obalo med Cavtatom in Dubrovnikom, zavihra srpska zastava, saj na obali v Kuparih še vedno nedotaknjene samevajo ruševine, ki jih je jugo-vojska leta 1991 tolkla s teh istih hribov in z ladij mornarice, pred odhodom pa (nekoč prav njihove počitniške kapacitete) še vse sistematično minirala. No, ja, zdaj bo v Kupare prek Rusa, ki je kupil pol hrvaškega gradbeništva, domnevno prišel Ritz-Carlton. A poanta je drugje: na vrhu drugega hriba, kjer se Hercegovina nad Trebinjem stakne s Črno goro nad Nikšičem (prelazu in mejnemu prehodu se priročno reče Klobuk), me je na črnogorskem radiju ujela novica, da je minuli večer (rekel bi, da je bil petek trinajsti, pariški črni petek) na Cetinju črnogorski predsednik Filip Vujanović podelil Njegoševo nagrado Miljenku Jergoviću.

Njegoševa nagrada je dokaz, da te kraje druži še vse kaj drugega od kupov trupel in ruševin, saj je letos s kandidati povezala književne krajine Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije, Slovenije, Črne Gore – in Bolgarije. Pri vprašanju jezikov se pravilnik nagrade bere že kot zgodovina teh krajev in prav teh vojn, ki so pripeljala do trupel in ruševin: v konkurenci so albanski, bolgarski, bosanski, črnogorski, hrvaški, makedonski, slovenski in srbski jezik. Jergović se je vpisal na seznam, na katerem so velikani kot so Meša Selimović, Borislav Pekić, Mirko Kovač in Tomaž Šalamun, letos pa je med drugim v finalu “premagal” (četudi je ta športni izraz pri književnosti zgrešen) Davida Albaharija.

Davno je tega, kar sem imel fiksno idejo, da bo Jan Cvitkovič režiral film po komadu Eda Maajke Ljubezen (znani tudi kot »Alma in Mahir«), scenarij pisal pa Jergović. Tedaj smo se enkrat dobili na zagrebškem Britanskem trgu. Iz filma ni bilo nič, je pa Jan posnel spot po Edinem komadu Mater vam jebem (1,7 milijona ogledov na YouTube). A od tedaj sem imel občutek, da lahko Miljenku tu pa tam, kadar sem mislil, da mu imam kaj povedati, pošljem vsaj sms. In imel sem mu povedati, no, ja, praktično vsakič kadar sem prebral kaj njegovega. In, ja, bilo je to zelo pogosto, saj praktično ne mine teden če ne dan, da ne napiše briljantne kolumne za Jutarnji, poetične vinjete za Sarajevski radio, osebne ocene ene same podobe ali enega samega verza pesmi na svoji spletni strani. Le kdaj ta dragi drug uspe napisati še tako močne knjige?

Rod po svoji moči pripovedi, mojstrstvu strukture, zrelosti pogleda na rojstno mesto in neizprosnosti obračuna z umirajočo materjo zame pomeni zdaj, pri petdesetih, to, kar mi je pri tridesetih Meša Selimović. Vem, Miljenko bi morda raje videl primerjavo z Andričem ali Krležo, dvema zanj velikima iz teh krajev, a odkar sem Derviš in smrt prebral v izvodu, ki ga je moji mami, rojeni v Štrpcih pri Višegradu, podarila starejša sestra Milka (ki je imela s soprogom Mišom vikend na rečici Tinji, njun prvi sosed pa je bil Selimovićev brat – tisti drugi, preživeli), sem čakal, če se bo še kje kdaj osebno tako prepletlo z družinskim, topografsko z geografskim, besede pa z mislimi, da bom lahko rekel: To je moja knjiga. Že ko sem v Miljenkovem predavanju o Kakaniji prvič izvedel za njegovega dedka Slovenca, sem bil še kanček bolj ponosen na svojega, ki je šel v taisto Bosno sekat črni bor za slovenjegraškega industrialca – in tam srečal soprogo Stojanko. Ko pa se je v Rodu ta zgodba neskončno okrepila z vsemi nitmi in koreninami, postala do bolečine osebna in prav zato univerzalna, nisem le dobil svoje knjige, ampak se je Jergovič v teh naših krajih, ki so širši od Njegoševe nagrade, a se na vse njih v lepem vremenu vidi z vrha Lovčena, pridružil Ismailu Kadareju, Orhanu Pamuku in Ivi Andriću. Velikim, za vse čase. Zame je definicija velikega, da svet po njih vidiš drugače. Sam sem po Jergovićevih Dvorih od oraha prvič južno Dalmacijo videl kot hkratni backstage Rima (ne sedanjega, še manj fašističnega, ampak tistega starega, ki je še govoril latinsko) in frontpage, prek katere se Bosna in Hercegovina spustita do morja. A brez zastav in trupel, zato pa z romanesknimi junaki.

Zato je neizmeren užitek biti v Dubrovniku in se boriti za to, da piscu, ki je temu mestu posvetil roman, odprejo ne morda muzej (nedolžnosti) ali palačo (sanj), ampak preprosto knjigarno, kjer bi se o knjigah, o katerih on sicer tako lepo in surovo odkrito piše, na odprti sceni pogovarjal s tistimi, ki jih pišejo. Rad bi prišel do prijazne stare gospe v knjigarni Algebra na Stradunu (ki mi je na vprašanje, če se še da dobiti Dvora od oraha, rekla: »Gosparu moj, že štiri leta je razprodana, tiskajo pa je ne več«) in ji rekel: »Draga gospa, pripeljali vam bomo Miljenka – in Orhana in Ismaila in Patricka in Svetlano … da vam sami prinesejo svoje knjige.« Živim za ta dan. Do tedaj pa ob večerih, ko vsi moji že zaspijo, berem, kako se Miljenko ponovno prebija skozi meandre spomina in strmine rojstnega Sarajeva v knjigi Sarajevo – plan grada – in mu pišem. Zdaj, ko sem s smsov prešel na mail, si že upam kakšno besedo več, recimo: Dragi druže, kako se samo penješ kroz sječanje!

 

Objavljeno na portalu Fokus Pokus

https://fokuspokus.si/article/1103?=muzej-nedolznosti-palaca-sanj-za-jergovica-ne-samo-knjigarna-in-nagrada

Stojan Pelko 10. 12. 2015.