Slovenija je majhna država z veliko množičnimi grobišči. Tu se je leta 1945 odvil krvav obračun Titovih partizanov s hrvaškimi, srbskimi in slovenskimi kolaboranti, njihovimi družinami in mnogimi drugimi, ki so se po vojni znašli v nemilosti zmagovalcev. Obsodbe so padale hitro, želja po maščevanju je bila večja od potrebe po pravičnosti in odpuščanju. Vojne je bilo konec, a je bilo še daleč od miru. Za mnoge predaleč.
Sedemdeset let pozneje večina žrtev povojnih pobojev še ni pokopanih, njihovi svojci še vedno čakajo, da država, zdaj že neka druga, demokratična država, uredi grobišča in omogoči njihov pokop. Njihove rane ostajajo nezaceljene. Mladi, naveličani političnih manipulacij povezanih z dogajanji leta 1945, pa želijo na vse skupaj pozabiti, kreniti naprej. Prepustili bi zgodovino zgodovinarjem in se pogovarjali o ekonomiji, o svoji prihodnosti. Sedemdeset let je v njihovih očeh dovolj za prebolevanje bolečin, za pozabo. Sedemdeset let je zanje nepredstavljiva količina časa, ki bi morala zadostovati za vse.
A čas je varljiv. Julija letos mineva dvajset let od genocida v Srebrenici, v katerem je življenje izgubilo več kot osem tisoč ljudi, novembra bo minilo dvajset let od konca vojne v Bosni in Hercegovini. Dvajset let je veliko časa za svet, ki je od takrat preživel začetke in konce mnogih vojn, brezštevilne teroristične napade in množične poboje in ki se komajda še spomni, kdo je in zakaj je julija 1995. leta moril v majhnem mestu težko izgovorljivega imena.
Dvajset let je večnost za nas, ki smo odraščali daleč od Srebrenice. V tem času smo se iz otrok preobrazili v može, očete, v tem času smo živeli in preživeli svoja najboljša leta in ko pomislimo na čas pred dvajsetimi leti, je naš spomin nanj zamegljen. Le zaradi ponavljajoče se logike naših takratnih življenj, po kateri smo poletja vselej preživljali na istem kraju, vemo, kje smo bili tistega davnega julija, ki pa se v našem spominu meša z junijem leta 1996 in z avgustom leta 1994. Vse je tako daleč in vse se je od takrat spremenilo. Za nas.
Vsako leto obeležujemo novo obletnico srebreniške tragedije, a to so le številke, ki so v jeziku groze brez pomena. Enajstega julija 1995 se je čas za mrtve in preživele v Srebrenici za vedno ustavil in svet bo tudi enajstega julija 2015 še vedno takšen kot je bil na dan, ko so čete Ratka Mladića vkorakale v njihovo mesto.
Za takratne otroke, ki so v Srebrenici ostali brez starejših bratov in očetov, je dvajset let nič, julij 1995 je njihov danes. V primerjavi z neskončnostjo njihove bolečine je čas dvajsetih let le trenutek, ki je neopazno pretekel. Za matere, ki so izgubile svoje sinove in može, je dvajset let enako dvajset dni in je enako dvesto let. Njim čas ne prinaša minevanja. Ljudje, ki so v nekaj julijskih dneh ostali brez svojih številčnih družin, se že dvajset let zbujajo v en in isti dan, vedno znova. Mesec julij 1995. leta za njih še traja.
Vsi oni so ljudje ustavljenega časa. Mi, ki zmoremo preteklost pretvarjati v spomine, teh ljudi ne prepoznavamo na svojih ulicah, ker ne znamo videti časa, ki stoji v njih. Ne znamo jih nagovoriti in ne zmoremo se jih dotakniti. Mi ne razumemo ljudi, ki so ostali ujeti v dvajset let starem spominu, ne razumemo, da to ni spomin, kot ga poznamo mi, in da se ne bo z leti zmehčal in razostril, da vanj odtisnjena bolečina ne bo nikdar popustila.
In ko se dvajset let po Srebrenici v Avstrijskem Gradcu šestindvajsetletni begunec iz Bosne in Hercegovine z avtom zaleti v pešce, stopi ven in začne z nožem prebadati mimoidoče, mi iščemo odgovore v osamljenosti in neprilagojenosti, v vsakodnevnih banalnostih, ki jih poznamo in razumemo. In ko se mladi Avstrijki, rojeni bosanskima beguncema po koncu vojne, na skrivaj pridružita ISIS-u, mi govorimo o neuspeli integraciji, o neučinkovitosti šolskih sistemov in socialnih služb.
Med Srebrenico in Ljubljano, mojim rojstnim mestom, je 563 kilometrov. Do najbližje meje z Bosno in Hercegovino je od tu le 220 kilometrov. Nekoč sta bili Srebrenica in Ljubljana v isti državi, a se kljub temu marsikateremu Ljubljančanu zdi, da se je bosanska vojna odvila v nekem drugem, nas nedotikajočem se svetu. Razdalja je kakor čas, varljiva.
V devetdesetih letih so med Slovenci krožile številne zgodbe o neumnih Američanih, ki si takrat niso upali obiskati Slovenijo zaradi bližine vojne. Za Američana, ki zre na zemljevid Združenih držav Evrope, je Srebrenica v neposredni bližini Slovenije, preblizu. Smejali smo se njihovi nevednosti, njim, ki niso razumeli, kako daleč je tu, pri nas, 563 kilometrov, kako daleč stran so bosanska koncentracijska taborišča, kako neslišne so od tu granate, ki padajo po Sarajevu, kako nevidni so porušeni stari mostovi.
Pojasnjevali smo jim, kako smo v času vojne letovali v Istri in Dalmaciji in se vojni približevali na manj kot sto kilometrov. Pojasnjevali smo jim, kako navidezna je lahko bližina na zemljevidu, a nas, neumneži, niso hoteli razumeti. Našim ameriškim znancem je enako kot Srebreničanom ostalo nedojemljivo, da je lahko nekaj, kar je videti tako zelo blizu, za Evropo neskončno daleč. Da smo lahko mesto, ki danes leži le dobrih sto kilometrov od meje Evropske unije, v svoji zavesti potisnili na konec sveta.
Srebreničani ne morejo razumeti navideznosti bližine pravične, človekoljubne Evrope. Srebrenica je le 748 kilometrov oddaljena od Dunaja, le 543 kilometrov od Budimpešte, si mislijo. Evropa, ki že sedemdeset let govori ‘Nikdar več’, pa je stala in gledala, kako se v njeni bližini dogaja tisto, kar naj se ne bi nikdar več zgodilo. Iz takšne bližine ne moreš ne videti in ne slišati nečesa, kar je tako grozovito kot je genocid v Srebrenici, si mislijo.
A resnica je, da nismo videli in nismo slišali. Srebrenica in vsa Bosna in Hercegovina sta bili in ostali predaleč od nas. Kakor je danes predaleč Sirija in Palestina in Irak in Afganistan in Jemen in Sudan. Kakor je predaleč Ukrajina.
A od Evrope, ki navkljub Srebrenici rada izjavlja, da že sedemdeset let živi v miru in ki zapira svoje meje pred ljudmi, ki bežijo pred nekimi novimi Mladići, je vse oddaljeno. Evropa sama sebi postaja tuja, oddaljena celina, ki ne želi razumeti časa, ki se je ustavil in bolečine, ki ne bo nikdar popustila. Evropa je danes polna ljudi, ki se jim je nekoč, nekje za vedno ustavil čas. V Srebrenici, v Kigaliju, v Homsu ali v Bagdadu. Evropski čas pa nemoteno teče naprej in pušča te ljudi daleč za seboj.
A ravno Evropa, ki hrani v svojem spominu neštete žalostne zgodbe, podobne tisti o slovenskih povojnih pobojih, bi se morala zavedati, da je včasih tudi sedemdeset let premalo za pomik naprej in da obstaja bolečina, katere razpolovna doba je daljša od življenja samega. Ravno Evropa bi morala vedeti, kako neznatnih je dvajset let, ki so minile od srebreniškega genocida. In morala bi razumeti, da Srebrenica in njene travme niso evropska preteklost, ki jo lahko kot vse svoje preteklosti shranimo v muzej in do novih okroglih obletnic pozabimo nanjo. A zdi se, da tudi Evropa ni več Evropa.
Ljudje ustavljenega časa
Slovenija je majhna država z veliko množičnimi grobišči. Tu se je leta 1945 odvil krvav obračun Titovih partizanov s hrvaškimi, srbskimi in slovenskimi kolaboranti, njihovimi družinami in mnogimi drugimi, ki so se po vojni znašli v nemilosti zmagovalcev. Obsodbe so padale hitro, želja po maščevanju je bila večja od potrebe po pravičnosti in odpuščanju. Vojne je bilo konec, a je bilo še daleč od miru. Za mnoge predaleč.
Sedemdeset let pozneje večina žrtev povojnih pobojev še ni pokopanih, njihovi svojci še vedno čakajo, da država, zdaj že neka druga, demokratična država, uredi grobišča in omogoči njihov pokop. Njihove rane ostajajo nezaceljene. Mladi, naveličani političnih manipulacij povezanih z dogajanji leta 1945, pa želijo na vse skupaj pozabiti, kreniti naprej. Prepustili bi zgodovino zgodovinarjem in se pogovarjali o ekonomiji, o svoji prihodnosti. Sedemdeset let je v njihovih očeh dovolj za prebolevanje bolečin, za pozabo. Sedemdeset let je zanje nepredstavljiva količina časa, ki bi morala zadostovati za vse.
A čas je varljiv. Julija letos mineva dvajset let od genocida v Srebrenici, v katerem je življenje izgubilo več kot osem tisoč ljudi, novembra bo minilo dvajset let od konca vojne v Bosni in Hercegovini. Dvajset let je veliko časa za svet, ki je od takrat preživel začetke in konce mnogih vojn, brezštevilne teroristične napade in množične poboje in ki se komajda še spomni, kdo je in zakaj je julija 1995. leta moril v majhnem mestu težko izgovorljivega imena.
Dvajset let je večnost za nas, ki smo odraščali daleč od Srebrenice. V tem času smo se iz otrok preobrazili v može, očete, v tem času smo živeli in preživeli svoja najboljša leta in ko pomislimo na čas pred dvajsetimi leti, je naš spomin nanj zamegljen. Le zaradi ponavljajoče se logike naših takratnih življenj, po kateri smo poletja vselej preživljali na istem kraju, vemo, kje smo bili tistega davnega julija, ki pa se v našem spominu meša z junijem leta 1996 in z avgustom leta 1994. Vse je tako daleč in vse se je od takrat spremenilo. Za nas.
Vsako leto obeležujemo novo obletnico srebreniške tragedije, a to so le številke, ki so v jeziku groze brez pomena. Enajstega julija 1995 se je čas za mrtve in preživele v Srebrenici za vedno ustavil in svet bo tudi enajstega julija 2015 še vedno takšen kot je bil na dan, ko so čete Ratka Mladića vkorakale v njihovo mesto.
Za takratne otroke, ki so v Srebrenici ostali brez starejših bratov in očetov, je dvajset let nič, julij 1995 je njihov danes. V primerjavi z neskončnostjo njihove bolečine je čas dvajsetih let le trenutek, ki je neopazno pretekel. Za matere, ki so izgubile svoje sinove in može, je dvajset let enako dvajset dni in je enako dvesto let. Njim čas ne prinaša minevanja. Ljudje, ki so v nekaj julijskih dneh ostali brez svojih številčnih družin, se že dvajset let zbujajo v en in isti dan, vedno znova. Mesec julij 1995. leta za njih še traja.
Vsi oni so ljudje ustavljenega časa. Mi, ki zmoremo preteklost pretvarjati v spomine, teh ljudi ne prepoznavamo na svojih ulicah, ker ne znamo videti časa, ki stoji v njih. Ne znamo jih nagovoriti in ne zmoremo se jih dotakniti. Mi ne razumemo ljudi, ki so ostali ujeti v dvajset let starem spominu, ne razumemo, da to ni spomin, kot ga poznamo mi, in da se ne bo z leti zmehčal in razostril, da vanj odtisnjena bolečina ne bo nikdar popustila.
In ko se dvajset let po Srebrenici v Avstrijskem Gradcu šestindvajsetletni begunec iz Bosne in Hercegovine z avtom zaleti v pešce, stopi ven in začne z nožem prebadati mimoidoče, mi iščemo odgovore v osamljenosti in neprilagojenosti, v vsakodnevnih banalnostih, ki jih poznamo in razumemo. In ko se mladi Avstrijki, rojeni bosanskima beguncema po koncu vojne, na skrivaj pridružita ISIS-u, mi govorimo o neuspeli integraciji, o neučinkovitosti šolskih sistemov in socialnih služb.
Med Srebrenico in Ljubljano, mojim rojstnim mestom, je 563 kilometrov. Do najbližje meje z Bosno in Hercegovino je od tu le 220 kilometrov. Nekoč sta bili Srebrenica in Ljubljana v isti državi, a se kljub temu marsikateremu Ljubljančanu zdi, da se je bosanska vojna odvila v nekem drugem, nas nedotikajočem se svetu. Razdalja je kakor čas, varljiva.
V devetdesetih letih so med Slovenci krožile številne zgodbe o neumnih Američanih, ki si takrat niso upali obiskati Slovenijo zaradi bližine vojne. Za Američana, ki zre na zemljevid Združenih držav Evrope, je Srebrenica v neposredni bližini Slovenije, preblizu. Smejali smo se njihovi nevednosti, njim, ki niso razumeli, kako daleč je tu, pri nas, 563 kilometrov, kako daleč stran so bosanska koncentracijska taborišča, kako neslišne so od tu granate, ki padajo po Sarajevu, kako nevidni so porušeni stari mostovi.
Pojasnjevali smo jim, kako smo v času vojne letovali v Istri in Dalmaciji in se vojni približevali na manj kot sto kilometrov. Pojasnjevali smo jim, kako navidezna je lahko bližina na zemljevidu, a nas, neumneži, niso hoteli razumeti. Našim ameriškim znancem je enako kot Srebreničanom ostalo nedojemljivo, da je lahko nekaj, kar je videti tako zelo blizu, za Evropo neskončno daleč. Da smo lahko mesto, ki danes leži le dobrih sto kilometrov od meje Evropske unije, v svoji zavesti potisnili na konec sveta.
Srebreničani ne morejo razumeti navideznosti bližine pravične, človekoljubne Evrope. Srebrenica je le 748 kilometrov oddaljena od Dunaja, le 543 kilometrov od Budimpešte, si mislijo. Evropa, ki že sedemdeset let govori ‘Nikdar več’, pa je stala in gledala, kako se v njeni bližini dogaja tisto, kar naj se ne bi nikdar več zgodilo. Iz takšne bližine ne moreš ne videti in ne slišati nečesa, kar je tako grozovito kot je genocid v Srebrenici, si mislijo.
A resnica je, da nismo videli in nismo slišali. Srebrenica in vsa Bosna in Hercegovina sta bili in ostali predaleč od nas. Kakor je danes predaleč Sirija in Palestina in Irak in Afganistan in Jemen in Sudan. Kakor je predaleč Ukrajina.
A od Evrope, ki navkljub Srebrenici rada izjavlja, da že sedemdeset let živi v miru in ki zapira svoje meje pred ljudmi, ki bežijo pred nekimi novimi Mladići, je vse oddaljeno. Evropa sama sebi postaja tuja, oddaljena celina, ki ne želi razumeti časa, ki se je ustavil in bolečine, ki ne bo nikdar popustila. Evropa je danes polna ljudi, ki se jim je nekoč, nekje za vedno ustavil čas. V Srebrenici, v Kigaliju, v Homsu ali v Bagdadu. Evropski čas pa nemoteno teče naprej in pušča te ljudi daleč za seboj.
A ravno Evropa, ki hrani v svojem spominu neštete žalostne zgodbe, podobne tisti o slovenskih povojnih pobojih, bi se morala zavedati, da je včasih tudi sedemdeset let premalo za pomik naprej in da obstaja bolečina, katere razpolovna doba je daljša od življenja samega. Ravno Evropa bi morala vedeti, kako neznatnih je dvajset let, ki so minile od srebreniškega genocida. In morala bi razumeti, da Srebrenica in njene travme niso evropska preteklost, ki jo lahko kot vse svoje preteklosti shranimo v muzej in do novih okroglih obletnic pozabimo nanjo. A zdi se, da tudi Evropa ni več Evropa.