Od rojstva živim v Ljubljani in imam občutek, da sem se z leti povsem zrasel z njo, da so se moje življenjske potrebe prilagodile ponudbi tega mesta, da sta se najini osebnosti uigrali kot se uigrajo osebnosti dolgoletnih partnerjev. Drug v drugega tako zreva z razumevanjem in naklonjenostjo, čeprav se zavedava najinih pomanjkljivosti. Nekoč so naju jezile, nekoč sva želela pobegniti daleč stran drug od drugega, a vse to je bilo nekoč, ko so bili urniki nočnih avtobusov še pomembni.
Danes ne hrepenim več po tem, da bi me Ljubljana prevzela, me privila k sebi in mi dala vedeti, da sem njen. Živiva drug ob drugem in si občasno prikimava, kot bežna znanca v mimohodu po bregovih Ljubljanice. Danes znam uživati v njenih medsebojno nedotakljivih mikrokozmosih, v vakuumsko zaprtih ljubljanskih družbicah, ki se niti pomotoma ne združijo v eno veliko družbo, ki bi ji lahko rekli ljubljanska raja. Danes v malomeščanskem šopirjenju z obnovljenimi avstro-ogrskimi fasadami zaznam redek trenutek iskrenosti, ki me, priznam, neskončno zabava. Ko hodim po Stari Ljubljani me namreč mesto spominja na majhno punčko, ki štorklja v maminih čevljih z visoko peto in steguje v zrak svojo čedno glavico misleč, da nihče ne bo opazil njene nizke rasti.
In uživam v njenih zimah, ko izgubljena v megli Ljubljana postane še manjša, še bolj nebogljena deklica, ki se skriva pod snežno odejo in sramežljivo kuka na plano. In ko prižge praznične lučke in jo hkrati pohodijo gojzarji iz njenih primestij in salonarji iz njenih butičnih hotelov, ko se vsi njeni svetovi nevidno premešajo pred stojnicami s kuhanim vinom, se mi vedno znova prikupi, saj revica ne ve več čigava je.
Uživam v njenih pomladih, ko nežno šelestenje tivolskih dreves očara celo svoje večno cinične otročiče, ki vso zimo pod ogolelimi krošnjami platan na Kongresnem trgu sanjarijo o Berlinu, Amsterdamu, Londonu in New Yorku, o življenju, ki ga zamujajo. Uživam, ko se jim med prvim predajanjem zgodnjepomladanskem soncu na trenutek zazdi, da zares živijo.
Uživam v njenih poletjih, ko ostane prepuščena lahkotnemu vandranju turistov in končno upočasni svoj brzeči korak, ko enkrat za spremembo zastane in se zvedavo razgleda naokrog in tam, kjer je že tolikokrat sprehodila, zagleda nove hiše, mostove, trge in ulice, nove vrtove, kamor se skrije pred vročino.
In uživam v njenih jesenih, ko se v Ljubljani čas ustavlja kot v najboljših pustotah. Ko od dežja premočena Ljubljana čaka svoj prvi sneg. A ona ne čaka nestrpno, ne tako kot najstnica čaka na prvi poljub, ne. Ljubljana čaka zdolgočaseno, kot starka, na katere klobuk je padlo že nešteto prvih snežink. In takrat je mirno in spokojno in včasih sredi praznega Prešernovega trga skupaj s pojenjajočim odmevom oddaljenih korakov za hip izgine celo občutek minevanja. In je res lepo.
Zagreb
Ne vem, zakaj ne maram Zagreba. Prvo, kar mi pride na misel, je, da je preveč podoben Ljubljani. A kar sem pripravljen odpustiti Ljubljani zato, ker jo imam rad, iz Zagreba v mojih očeh zlahka ustvarja meni neljubo in neprivlačno urbano gmoto. Zagreb in Ljubljana sta si podobna na nek težko določljiv način. Po nečem, kar mi diši po neudomačenosti domačinov. Tudi v Zagrebu me je preganjala misel, da v njem ni Zagrebčanov, da tam ne živijo ljudje, ki bi jim ne bilo treba pred neznanci vsiljivo igrati svojega zagrebštva. Imel sem občutek, da si v Zagrebu nihče zares ne želi biti Zagrebčan, a da se vsak boji, da bi drugi v njem razkrili pomanjkanje te želje.
Zagreb je najbrž zelo lepo mesto, a tudi v to ne morem zares verjeti. Nikoli namreč nisem uspel uživati v njegovi lepoti. Vselej mi je le vzbujal lepe spomine na neka druga mesta, ki sem jih obiskoval srečnejši kot sem obiskoval Zagreb. Ko sem hodil po Zagrebu, sem največkrat tiho obžaloval, da ne hodim po Pragi ali po Krakovu. Če v tem mestu, ki bi moralo biti eno mojih mest, ne morem srečati nikogar, ki bi ga bil iskreno vesel, sem si mislil, potem raje hodim po nekem tujem mestu, ki o meni ne ve ničesar in ki jaz o njem ne vem ničesar. Brno ali Bratislava bi bila primerna, sem si mislil. Pa Pecs. Ne pa Zagreb.
V Zagrebu se mi je včasih dozdevalo, da me ljudje prepoznavajo, prepoznavajo in se obračajo stran. Kot v Ljubljani, le da ljudi v Zagrebu nikakor nisem mogel poznati, da so bili tam tujci. Ki spet niso bili tujci. Če bi res bili, kot so mi tujci ljudje v Gradcu ali Lvovu, bi mi bilo lažje. Lahko bi jim nekaj nerazumljivo zamrmral. Za Zagreb pa nisem bil nikdar popolnoma nerazumljiv. Vedno sem imel občutek, da me razumejo, a le toliko, da lahko določijo izvor moje nerazumljivosti. In ta v Zagrebu, vsaj tako se mi je vedno zdelo, nikoli ni izvirala na pravem mestu.
Zato se mi je vedno zdelo, da razumem Johnyja Štulića, ko poje ‘Užas je moja furka’, ko poje o ‘smrdljivom gradu’, ki je ‘zadovoljan sobom’. Zdelo se mi je, da ga razumem, zakaj je nekoč iz tega mesta odšel v Utrecht. Čeprav ne vem nič o Johnyju Štuliću. A slišal sem ga, ko sem se sprehajal po Gornjem gradu, slišal sem ga na tribunah dvorane Dom Dražena Petrovića, med Chagallovimi slikami v Klovićevih dvorih in ko sem sedel na kavi na Cvjetnom trgu.
Nikoli pa nisem v Zagrebu zaslišal ‘Tebi me nagla ova zagrebačka magla’. Nikoli v Zagrebu nisem zaslišal Rundekovega nežnega hrepenenja. Vedno sem slišal le Štulićev tihi prezir. ‘Što se babi htilo, to se babi snilo’ bi bržkone porekli na to tisti, ki v Zagrebu niso povsem nerazumljivi.
Sarajevo
Sarajevo je mesto, ki se zmanjšuje. Spomnim se, kako sem kot majhen otrok z velikimi očmi gledal vanj, kako sem potoval po brezkončnem bulvarju, ki je okrašen z imenom Meše Selimovića, se peljal po njem skozi čas in odkrival, da se v dolini izpod Trebevića stiskajo tri mesta. Če se sprehajaš čez Baščaršijo, potem opaziš, kako se turška kasaba do večnega olimpijskega ognja na koncu Ferhadije neopazno prelije v avstro-ogrski provinciše štat, ki se potem, malce manj neopazno spremeni v socialistično betonsko džunglo.
A ta tripolis, ki se mi je kot otroku zdel največje od vseh mest, ki sem jih poznal, se je nato z leti počasi, a vztrajno manjšal, dokler ni od njega ostalo le še prikupno, a žalostno balkansko mestece. Ob vsakem novem obisku se mi je namreč zdelo, da so se hribi še bolj priklonili nad mesto, ga še bolj zožili in da bodo nekega dne, če se bodo še naprej priklanjali, hiše odpadle z Vratnika in popadale po Sebilju.
Vsakokrat je bilo manj ulic in vedno manj mojih korakov so štele, obrazi mimoidočih pa so se mi hitreje začeli ponavljati, kakor bi bilo v mestu vse manj ljudi. Kamorkoli sem zavil, so bili vsi tam. Skupaj z Bonom in Angelino na rdeči preprogi sredi trga Susan Sontag, v Zetri med spomini ali pred izložbo ašćinice, ene od tisočerih, naključno izbrane. V Sarajevu se nikamor in pred ničemer nisem mogel umakniti. Vse je v Sarajevu večno prisotno. Kot tisti vonj čevapov, ki te ob prihodu doseže že tam nekje pri Skenderiji in v katerega ostaneš ujet vse do odhoda.
Tako kot se vselej ujameš v sarajevske neporavnane račune. Zaradi njih se vsak tujec v mestu počuti kot arheolog, ki previdno tipa s svojo žličko, v večnem strahu, da bo premočno zagrebel v zgodovino, se neprevidno vmešal v zamere, dolgove in priprte rane. Sarajevski računi se pač ne začno z nulo in v svoji prepletenosti vez in poznanstev je to mesto nadvse podobno Ljubljani. Le da je njegova preteklost veliko bolj boleča. V Sarajevu ni skritih, pozabljenih ali nenapisanih biografij, v njem ni začetkov, vedno so le nadaljevanja. V vsako sarajevsko zgodbo vstopate nekje na sredini, vedno brez predzgodbe, vedno z zavedanjem, da nikdar ne boste povezali vseh niti, ker niti sarajevskih zgodb povezujejo le Sarajevčani. Neslišno, vsak zase.
Za obiskovalce pa so tu miti in legende, vici o Sandžaklijah in Hercegovcih, neutrudna duhovičenja, približno zapomnjeni verzi Izeta Sarajlića in še tisoče drugih sarajevskih verbalnih relikvij, ki krožijo po mestu skupaj z njegovimi taksisti. In tudi vi radi krožite po tem mestu in razmišljate o tem, kako naj človek nima rad mesta, ki jutranjo kavo pije od devetih do dvanajstih in kako naj ne sovraži mesta, ki pred njegovimi očmi izganja samo sebe.
Beograd
Nekdo mi je nekoč razložil, da se Beograd razlikuje od Zagreba in Ljubljane po tem, da se v beograjskih gostilnah mize sestavljajo, da ljudje tam prisedajo eni k drugim. K pisateljem prisedajo slikarji, k slikarjem novinarji, k novinarjem igralci, k igralcem športniki, k športnikom pa vsi, ki jih poznajo in kmalu je miza tako dolga, da z enega ne vidiš na drug konec in da niti ne veš več s kom vse sediš za isto mizo. In zdi se, da to tudi ni važno, ker šteje le to, da se sedi in se pije in se, kot bi rekel najbolj znani beograjski Momčilo, ‘završi s nekom od naših pesama’.
A vse to v resnici o Beogradu pove le to, da je veliko večji od Sarajeva ali Zagreba in da je Beograjčanov veliko več kot Sarajevčanov ali Zagrebčanov. In res, ko se giblješ po njem, se prostor razpira pred tvojimi očmi. Beograjske zgradbe se za razliko od sarajevskih ali zagrebških ne zapirajo in ne odmetavajo po ulicah svojih dolgih senc, iz katerih človek ne najde poti niti ob najbolj sončnih dneh. In spet je temu tako le zato, ker je Beograd veliko mesto in ker je edini od vseh jugoslovanskih prestolnic vsaj malo podoben drugim velikim mestom, še posebej tistim, ki tako kot Beograd, ležijo ob velikih rekah. Le Corbusier je baje nekoč dejal, da je prav Beograd najgrši od vseh takšnih mest, a verjamem, da bi mu Miloš Crnjanski znal argumentirano nasprotovati.
Jaz bom le zapisal, da se po vseh drugih jugoslovanskih mestih sprehaja, po Beogradu pa se potuje in po neštetih obiskih to mesto sam še venomer kot puzle sestavljam v glavi. Kalemegdan, Knez Mihajlova, Trg republike, Terazije, Hotel Moskva, park Manjež, Atelje 212, Dorćol, Marakana, Skadarlija, Ušće, vse so to majhni koščki v moji glavi, ki še vedno čakajo, da se bodo nekoč sestavili v veliko in razločno sliko.
Do takrat pa Beograd ostaja uganka, tudi ko se zdi, da si Beograjčane in njihov večno ranjeni ponos že razvozlal in ko ne nasedaš več zgodbam o tem, kako je bilo prej boljše, četudi so prej po njih padale NATO bombe in je bil prej Milošević in so bile prej sankcije. Ko dojameš, da se Beograjčani ljubijo v pretekliku. Beograd ostaja uganka, ker te vsakokrat pričaka v drugačni podobi in vedno znova zreš vanj in se sprašuješ, ali je to res mesto, ki si ga nekoč poznal. On pa je seveda prevelik, da bi prepoznal tebe, da bi ti pokimal, ko se mu približuješ. On je velik in se kot vsa velika mesta na svetu pretvarja, da se vidita prvič, da se vajina zgodovina šele začenja pisati.
In že takrat, ob svojem prihodu ti veš, da te bo kot vsa velika mesta, v hipu ko mu obrneš hrbet, z neznosno lahkostjo izbrisal iz svojega spomina in da boš naslednjič zopet začenjal znova, da se boš spet predstavljal s polnim imenom, radovedno raziskoval jedilnike z neznanimi jedmi, taksistom pojasnjeval, od kod prihajaš in kam bi rad šel.
In že vnaprej veš, da boš tudi naslednjič iz previdnosti zadržal svoje zgodbe zase, za neko drugo priložnost, ko boš bolj domač, ko te bo v mestu že prepoznal in bodo oni, pa tudi ti, že malenkost bolj sproščeni. In že veš, da ta druga priložnost ne bo nikoli prišla in da bodo te zgodbe ostale nepovedane, ker veš, da Beograd, kot vsa velika mesta na svetu, nikoli ne sliši tujih zgodb.
Podgorica
Podgorica je od vseh jugoslovanskih prestolnic najmanjša in tudi najmlajša, stara komaj nekaj let, in morda prav zaradi tega preprostega razloga na prvi pogled ne deluje kot prestolnica. Zakaj ne deluje kot prestolnica tudi potem, ko jo človek prehodi po dolgem in po čez, ko gre še sedmič mimo Sahat kule, pa ne vem. Podgorica pušča na obiskovalca vtis kraja, mimo katerega se je svet zgolj sprehodil. Kar ji, da ne bo pomote, štejem v prav posebno čast. Njena podoba je v današnjem času, ko se velemesta po vsem svetu drugo za drugim oblačijo v ista modna oblačila, prav osvežilna. Ko sedite pod mostom, ki je bil nekoč, v eni izmed bivših držav, položen na glavo turškemu hamamu, v katerega so potem v novih časih naselili knjige, ki jih danes, v samostojni Črni Gori, nihče ne bere, še manj pa kupuje, se vam za hip zazdi, da se vam je Podgorica pravkar postregla na pladnju, skupaj s kuhano kavo, ki jo srkate tam pod mostom, ob Ribnici.
V majhnem mestu, kakršno je Podgorica, se svet šteje na prste ene roke. Ni dolgih in razpršenih seznamov. V Podgorici nosi vse le nekaj vsem poznanih imen, pa naj je govora o književnosti, gospodarstvu, športu ali politiki. V Podgorici vsi dobro vedo, v kateri kafani se življenje prične in v kateri konča. Nihče ničesar ne sprašuje, ker se vsak, že ko prvič stopi v mesto, hitro naleze občutka, da je v tem mestu vse jasno kot beli dan. In potem le še kimaš in kot vsi okoli tebe daješ vtis, da si vse, kar se ti dogaja že vnaprej predvidel, da ti je bilo vse že davno tega pojasnjeno, da ti od nekod vse to veš.
Ko ti postrežejo z najboljšo jagnjetino daleč naokrog; ko se mimo tebe sprehodi konvoj pomembnežev, ki odločajo o življenju in smrti tega mesta; ko poslušaš zgodbice o Rusih, ki so med pripravami za nakup Ukrajine za vajo kupili Črno Goro; ko se ti v nekem trenutku zazdi, da so te Podgoričani pustili samega v svojem mestu; ko sredi dneva mesto od vročine zagori in obtičiš v senci kot med poletno nevihto obtičiš pod najbližjim strešnikom; ko nenadoma ugotoviš, da igraš prav ti glavno vlogo v enem izmed vicev o lenih Črnogorcih.
In potem odideš nazaj domov in ko se tvoje letalo dviguje nad ogoljene črnogorske hribe, ti postane jasno, da ti pravzaprav ne veš čisto nič o tej Podgorici in da se ti sanja ne, kdo so Podgoričani, da si ves čas svojega obiska gledal in poslušal čisto fikcijo in da je, kar se tebe tiče, povsem možno, da je tudi samo mesto, v katero si zašel, v celoti, od prve kamnite hiše do zadnjega plastičnega hotela izmišljeno, da tam, ob Morači v resnici ni ničesar, da je bila vse le kulisa, ki jo medtem, ko ti letiš nad Jadranskim morjem, že podirajo, ker bodo tam že jutri postavili prizorišče za naslednjo predstavo, ki bo govorila povsem drugačno zgodbo.
Po pristanku panično jemlješ v roke telefon in pošiljaš svojim črnogorskim prijateljem sporočila na katera ne odgovarjajo. In ko se voziš domov z Brnika, se taksistu bojiš priznati, da si bil v Črni Gori, da ti ne bi razkril krute resnice o tem, da država s tem imenom sploh ne obstaja, da je to le zapis na geografski karti, da je le dim. In niti ne dim pretihotapljenega tobaka, ki naj bi ustvaril to mitološko državo, ampak čisti iluzionistični dim, ki do zadnjega kotička megli oder, na katerem si še malo prej gledal predstavo o nekem mestu in njegovih prebivalcih.
Skopje
Da bi lahko kratko in jasno in hkrati dovolj poetično opisal Skopje, se moram zateči k svojemu drugemu jeziku in zapisati, da gre za (g)rad u nestajanju. Mesto v izginevanju torej. Mesto, ki ga ne gradijo, temveč ga z vsako novo monumentalno gradnjo razgrajujejo na podobno poguben način kot ga je leta 1963 razgradila narava. Gre namreč za prekrivanje ruševin mesta po imenu Skopje s cenenimi podobami neke izmišljene zgodovine. Pozlata iz lažnega zlata. Makedonska prestolnica tako sploh ni podobna mestu, saj se v njej počutite kot bi se premikali po guliverski stojnici s kičastimi spominčki. Slavolok (nezabeležene) zmage, iz inata postavljena sin Aleksander in oče Filip Makedonski ter gozdovi neoklasicističnih stebrov tvorijo pravi mali urbanistični lunapark, ki obiskovalca sili podvomiti v to, da je bil tisti davni uničujoči potres resnično največja katastrofa, ki je prizadela mesto.
Tako se kmalu zalotite, kako hodite gor in dol ob Vardarju in zbegani iščete mesto, v katerega ste pripotovali. Vidite nekaj podobnega ulicam, trgom, mostovom in zgradbam, a nikakor ne verjamete, da je to zares to. In zato iščete naprej in ustavljate ljudi, ki vam v odgovor na vprašanje o tem, kako priti do Skopja, namenjajo začudene, rahlo neprijazne poglede, a vi ne obupate, vi prečkate stari kamniti turški most in vstopate v cerkev, v kateri freske same s sebe spirajo sajasto črnino, sedate v romsko gostilno in se naposled izgubite v labirintu stojnic skopske tržnice, a še vedno niste povsem prepričani, da ste na pravem mestu, da ste zares v Skopju.
»Skopje je le povečan obraz ljudi, ki v njem živijo,« me prepričujejo prijatelji, a jim ne verjamem. Odbijam verjeti. Morda je le obraz časa, pravim, v katerem si je lažje na novo izmisliti preteklost kot si zamisliti kakršnokoli prihodnost, časa, ki je tako zelo nedoločljiv kot je nedoločljiva resnična podoba sodobne Makedonije. Dežele, ki ji južni sosedje ne priznavajo imena, zahodni jezika, severni pa nacionalne identitete in v kateri se nihče več z gotovostjo ne upa Albance označevati z manjšino.
Na obrobju Skopja leži morebiti največja romska občina na svetu, čudežna Šutka, a Makedonci pri naštevanju svojih težav do Romov nikoli ne pridejo in tako se v očeh obiskovalca ustvarja lep, a bržkone zmoten vtis o edini deželi na svetu, ki ji Romi ne predstavljajo nikakršnih težav. V tržnicah v Šutki Romi oblačijo Skopje, turistom pa v središču mesta prodajajo ponarejene parfume in vsi so videti srečni. In tudi vi ste naposled srečni, ko v Šutki najdete Skopje, po katerega ste prišli. Resnično, neokrnjeno in nepredelano po najnovejši azerbajdžanski arhitekturni modi. Šutka je vse, kar je ostalo od Skopja, si mislite, čeprav dobro veste, da je to neskončno daleč od resnice, a sem vam zdi misel posrečena in se je oprimete kot so se Makedonci oprijeli Aleksandra Makedonskega.
In ko se kasneje tisti dan vrnete nazaj v mesto, jeste najboljše čevape severno od Aten in skozi okensko izložbo opazujete Skopjance, kako se, kot Parižani v Parizu, povsem ravnodušno sprehajajo mimo svojega slavoloka, jih nenadoma razumete. Nenadoma se namreč zaveste, da vsakomur v teh težkih časih pride prav občutek, da je nekoč vladal celemu svetu.
Ljubljana-Zagreb-Sarajevo-Beograd-Podgorica-Skopje
Ljubljana
Od rojstva živim v Ljubljani in imam občutek, da sem se z leti povsem zrasel z njo, da so se moje življenjske potrebe prilagodile ponudbi tega mesta, da sta se najini osebnosti uigrali kot se uigrajo osebnosti dolgoletnih partnerjev. Drug v drugega tako zreva z razumevanjem in naklonjenostjo, čeprav se zavedava najinih pomanjkljivosti. Nekoč so naju jezile, nekoč sva želela pobegniti daleč stran drug od drugega, a vse to je bilo nekoč, ko so bili urniki nočnih avtobusov še pomembni.
Danes ne hrepenim več po tem, da bi me Ljubljana prevzela, me privila k sebi in mi dala vedeti, da sem njen. Živiva drug ob drugem in si občasno prikimava, kot bežna znanca v mimohodu po bregovih Ljubljanice. Danes znam uživati v njenih medsebojno nedotakljivih mikrokozmosih, v vakuumsko zaprtih ljubljanskih družbicah, ki se niti pomotoma ne združijo v eno veliko družbo, ki bi ji lahko rekli ljubljanska raja. Danes v malomeščanskem šopirjenju z obnovljenimi avstro-ogrskimi fasadami zaznam redek trenutek iskrenosti, ki me, priznam, neskončno zabava. Ko hodim po Stari Ljubljani me namreč mesto spominja na majhno punčko, ki štorklja v maminih čevljih z visoko peto in steguje v zrak svojo čedno glavico misleč, da nihče ne bo opazil njene nizke rasti.
In uživam v njenih zimah, ko izgubljena v megli Ljubljana postane še manjša, še bolj nebogljena deklica, ki se skriva pod snežno odejo in sramežljivo kuka na plano. In ko prižge praznične lučke in jo hkrati pohodijo gojzarji iz njenih primestij in salonarji iz njenih butičnih hotelov, ko se vsi njeni svetovi nevidno premešajo pred stojnicami s kuhanim vinom, se mi vedno znova prikupi, saj revica ne ve več čigava je.
Uživam v njenih pomladih, ko nežno šelestenje tivolskih dreves očara celo svoje večno cinične otročiče, ki vso zimo pod ogolelimi krošnjami platan na Kongresnem trgu sanjarijo o Berlinu, Amsterdamu, Londonu in New Yorku, o življenju, ki ga zamujajo. Uživam, ko se jim med prvim predajanjem zgodnjepomladanskem soncu na trenutek zazdi, da zares živijo.
Uživam v njenih poletjih, ko ostane prepuščena lahkotnemu vandranju turistov in končno upočasni svoj brzeči korak, ko enkrat za spremembo zastane in se zvedavo razgleda naokrog in tam, kjer je že tolikokrat sprehodila, zagleda nove hiše, mostove, trge in ulice, nove vrtove, kamor se skrije pred vročino.
In uživam v njenih jesenih, ko se v Ljubljani čas ustavlja kot v najboljših pustotah. Ko od dežja premočena Ljubljana čaka svoj prvi sneg. A ona ne čaka nestrpno, ne tako kot najstnica čaka na prvi poljub, ne. Ljubljana čaka zdolgočaseno, kot starka, na katere klobuk je padlo že nešteto prvih snežink. In takrat je mirno in spokojno in včasih sredi praznega Prešernovega trga skupaj s pojenjajočim odmevom oddaljenih korakov za hip izgine celo občutek minevanja. In je res lepo.
Zagreb
Ne vem, zakaj ne maram Zagreba. Prvo, kar mi pride na misel, je, da je preveč podoben Ljubljani. A kar sem pripravljen odpustiti Ljubljani zato, ker jo imam rad, iz Zagreba v mojih očeh zlahka ustvarja meni neljubo in neprivlačno urbano gmoto. Zagreb in Ljubljana sta si podobna na nek težko določljiv način. Po nečem, kar mi diši po neudomačenosti domačinov. Tudi v Zagrebu me je preganjala misel, da v njem ni Zagrebčanov, da tam ne živijo ljudje, ki bi jim ne bilo treba pred neznanci vsiljivo igrati svojega zagrebštva. Imel sem občutek, da si v Zagrebu nihče zares ne želi biti Zagrebčan, a da se vsak boji, da bi drugi v njem razkrili pomanjkanje te želje.
Zagreb je najbrž zelo lepo mesto, a tudi v to ne morem zares verjeti. Nikoli namreč nisem uspel uživati v njegovi lepoti. Vselej mi je le vzbujal lepe spomine na neka druga mesta, ki sem jih obiskoval srečnejši kot sem obiskoval Zagreb. Ko sem hodil po Zagrebu, sem največkrat tiho obžaloval, da ne hodim po Pragi ali po Krakovu. Če v tem mestu, ki bi moralo biti eno mojih mest, ne morem srečati nikogar, ki bi ga bil iskreno vesel, sem si mislil, potem raje hodim po nekem tujem mestu, ki o meni ne ve ničesar in ki jaz o njem ne vem ničesar. Brno ali Bratislava bi bila primerna, sem si mislil. Pa Pecs. Ne pa Zagreb.
V Zagrebu se mi je včasih dozdevalo, da me ljudje prepoznavajo, prepoznavajo in se obračajo stran. Kot v Ljubljani, le da ljudi v Zagrebu nikakor nisem mogel poznati, da so bili tam tujci. Ki spet niso bili tujci. Če bi res bili, kot so mi tujci ljudje v Gradcu ali Lvovu, bi mi bilo lažje. Lahko bi jim nekaj nerazumljivo zamrmral. Za Zagreb pa nisem bil nikdar popolnoma nerazumljiv. Vedno sem imel občutek, da me razumejo, a le toliko, da lahko določijo izvor moje nerazumljivosti. In ta v Zagrebu, vsaj tako se mi je vedno zdelo, nikoli ni izvirala na pravem mestu.
Zato se mi je vedno zdelo, da razumem Johnyja Štulića, ko poje ‘Užas je moja furka’, ko poje o ‘smrdljivom gradu’, ki je ‘zadovoljan sobom’. Zdelo se mi je, da ga razumem, zakaj je nekoč iz tega mesta odšel v Utrecht. Čeprav ne vem nič o Johnyju Štuliću. A slišal sem ga, ko sem se sprehajal po Gornjem gradu, slišal sem ga na tribunah dvorane Dom Dražena Petrovića, med Chagallovimi slikami v Klovićevih dvorih in ko sem sedel na kavi na Cvjetnom trgu.
Nikoli pa nisem v Zagrebu zaslišal ‘Tebi me nagla ova zagrebačka magla’. Nikoli v Zagrebu nisem zaslišal Rundekovega nežnega hrepenenja. Vedno sem slišal le Štulićev tihi prezir. ‘Što se babi htilo, to se babi snilo’ bi bržkone porekli na to tisti, ki v Zagrebu niso povsem nerazumljivi.
Sarajevo
Sarajevo je mesto, ki se zmanjšuje. Spomnim se, kako sem kot majhen otrok z velikimi očmi gledal vanj, kako sem potoval po brezkončnem bulvarju, ki je okrašen z imenom Meše Selimovića, se peljal po njem skozi čas in odkrival, da se v dolini izpod Trebevića stiskajo tri mesta. Če se sprehajaš čez Baščaršijo, potem opaziš, kako se turška kasaba do večnega olimpijskega ognja na koncu Ferhadije neopazno prelije v avstro-ogrski provinciše štat, ki se potem, malce manj neopazno spremeni v socialistično betonsko džunglo.
A ta tripolis, ki se mi je kot otroku zdel največje od vseh mest, ki sem jih poznal, se je nato z leti počasi, a vztrajno manjšal, dokler ni od njega ostalo le še prikupno, a žalostno balkansko mestece. Ob vsakem novem obisku se mi je namreč zdelo, da so se hribi še bolj priklonili nad mesto, ga še bolj zožili in da bodo nekega dne, če se bodo še naprej priklanjali, hiše odpadle z Vratnika in popadale po Sebilju.
Vsakokrat je bilo manj ulic in vedno manj mojih korakov so štele, obrazi mimoidočih pa so se mi hitreje začeli ponavljati, kakor bi bilo v mestu vse manj ljudi. Kamorkoli sem zavil, so bili vsi tam. Skupaj z Bonom in Angelino na rdeči preprogi sredi trga Susan Sontag, v Zetri med spomini ali pred izložbo ašćinice, ene od tisočerih, naključno izbrane. V Sarajevu se nikamor in pred ničemer nisem mogel umakniti. Vse je v Sarajevu večno prisotno. Kot tisti vonj čevapov, ki te ob prihodu doseže že tam nekje pri Skenderiji in v katerega ostaneš ujet vse do odhoda.
Tako kot se vselej ujameš v sarajevske neporavnane račune. Zaradi njih se vsak tujec v mestu počuti kot arheolog, ki previdno tipa s svojo žličko, v večnem strahu, da bo premočno zagrebel v zgodovino, se neprevidno vmešal v zamere, dolgove in priprte rane. Sarajevski računi se pač ne začno z nulo in v svoji prepletenosti vez in poznanstev je to mesto nadvse podobno Ljubljani. Le da je njegova preteklost veliko bolj boleča. V Sarajevu ni skritih, pozabljenih ali nenapisanih biografij, v njem ni začetkov, vedno so le nadaljevanja. V vsako sarajevsko zgodbo vstopate nekje na sredini, vedno brez predzgodbe, vedno z zavedanjem, da nikdar ne boste povezali vseh niti, ker niti sarajevskih zgodb povezujejo le Sarajevčani. Neslišno, vsak zase.
Za obiskovalce pa so tu miti in legende, vici o Sandžaklijah in Hercegovcih, neutrudna duhovičenja, približno zapomnjeni verzi Izeta Sarajlića in še tisoče drugih sarajevskih verbalnih relikvij, ki krožijo po mestu skupaj z njegovimi taksisti. In tudi vi radi krožite po tem mestu in razmišljate o tem, kako naj človek nima rad mesta, ki jutranjo kavo pije od devetih do dvanajstih in kako naj ne sovraži mesta, ki pred njegovimi očmi izganja samo sebe.
Beograd
Nekdo mi je nekoč razložil, da se Beograd razlikuje od Zagreba in Ljubljane po tem, da se v beograjskih gostilnah mize sestavljajo, da ljudje tam prisedajo eni k drugim. K pisateljem prisedajo slikarji, k slikarjem novinarji, k novinarjem igralci, k igralcem športniki, k športnikom pa vsi, ki jih poznajo in kmalu je miza tako dolga, da z enega ne vidiš na drug konec in da niti ne veš več s kom vse sediš za isto mizo. In zdi se, da to tudi ni važno, ker šteje le to, da se sedi in se pije in se, kot bi rekel najbolj znani beograjski Momčilo, ‘završi s nekom od naših pesama’.
A vse to v resnici o Beogradu pove le to, da je veliko večji od Sarajeva ali Zagreba in da je Beograjčanov veliko več kot Sarajevčanov ali Zagrebčanov. In res, ko se giblješ po njem, se prostor razpira pred tvojimi očmi. Beograjske zgradbe se za razliko od sarajevskih ali zagrebških ne zapirajo in ne odmetavajo po ulicah svojih dolgih senc, iz katerih človek ne najde poti niti ob najbolj sončnih dneh. In spet je temu tako le zato, ker je Beograd veliko mesto in ker je edini od vseh jugoslovanskih prestolnic vsaj malo podoben drugim velikim mestom, še posebej tistim, ki tako kot Beograd, ležijo ob velikih rekah. Le Corbusier je baje nekoč dejal, da je prav Beograd najgrši od vseh takšnih mest, a verjamem, da bi mu Miloš Crnjanski znal argumentirano nasprotovati.
Jaz bom le zapisal, da se po vseh drugih jugoslovanskih mestih sprehaja, po Beogradu pa se potuje in po neštetih obiskih to mesto sam še venomer kot puzle sestavljam v glavi. Kalemegdan, Knez Mihajlova, Trg republike, Terazije, Hotel Moskva, park Manjež, Atelje 212, Dorćol, Marakana, Skadarlija, Ušće, vse so to majhni koščki v moji glavi, ki še vedno čakajo, da se bodo nekoč sestavili v veliko in razločno sliko.
Do takrat pa Beograd ostaja uganka, tudi ko se zdi, da si Beograjčane in njihov večno ranjeni ponos že razvozlal in ko ne nasedaš več zgodbam o tem, kako je bilo prej boljše, četudi so prej po njih padale NATO bombe in je bil prej Milošević in so bile prej sankcije. Ko dojameš, da se Beograjčani ljubijo v pretekliku. Beograd ostaja uganka, ker te vsakokrat pričaka v drugačni podobi in vedno znova zreš vanj in se sprašuješ, ali je to res mesto, ki si ga nekoč poznal. On pa je seveda prevelik, da bi prepoznal tebe, da bi ti pokimal, ko se mu približuješ. On je velik in se kot vsa velika mesta na svetu pretvarja, da se vidita prvič, da se vajina zgodovina šele začenja pisati.
In že takrat, ob svojem prihodu ti veš, da te bo kot vsa velika mesta, v hipu ko mu obrneš hrbet, z neznosno lahkostjo izbrisal iz svojega spomina in da boš naslednjič zopet začenjal znova, da se boš spet predstavljal s polnim imenom, radovedno raziskoval jedilnike z neznanimi jedmi, taksistom pojasnjeval, od kod prihajaš in kam bi rad šel.
In že vnaprej veš, da boš tudi naslednjič iz previdnosti zadržal svoje zgodbe zase, za neko drugo priložnost, ko boš bolj domač, ko te bo v mestu že prepoznal in bodo oni, pa tudi ti, že malenkost bolj sproščeni. In že veš, da ta druga priložnost ne bo nikoli prišla in da bodo te zgodbe ostale nepovedane, ker veš, da Beograd, kot vsa velika mesta na svetu, nikoli ne sliši tujih zgodb.
Podgorica
Podgorica je od vseh jugoslovanskih prestolnic najmanjša in tudi najmlajša, stara komaj nekaj let, in morda prav zaradi tega preprostega razloga na prvi pogled ne deluje kot prestolnica. Zakaj ne deluje kot prestolnica tudi potem, ko jo človek prehodi po dolgem in po čez, ko gre še sedmič mimo Sahat kule, pa ne vem. Podgorica pušča na obiskovalca vtis kraja, mimo katerega se je svet zgolj sprehodil. Kar ji, da ne bo pomote, štejem v prav posebno čast. Njena podoba je v današnjem času, ko se velemesta po vsem svetu drugo za drugim oblačijo v ista modna oblačila, prav osvežilna. Ko sedite pod mostom, ki je bil nekoč, v eni izmed bivših držav, položen na glavo turškemu hamamu, v katerega so potem v novih časih naselili knjige, ki jih danes, v samostojni Črni Gori, nihče ne bere, še manj pa kupuje, se vam za hip zazdi, da se vam je Podgorica pravkar postregla na pladnju, skupaj s kuhano kavo, ki jo srkate tam pod mostom, ob Ribnici.
V majhnem mestu, kakršno je Podgorica, se svet šteje na prste ene roke. Ni dolgih in razpršenih seznamov. V Podgorici nosi vse le nekaj vsem poznanih imen, pa naj je govora o književnosti, gospodarstvu, športu ali politiki. V Podgorici vsi dobro vedo, v kateri kafani se življenje prične in v kateri konča. Nihče ničesar ne sprašuje, ker se vsak, že ko prvič stopi v mesto, hitro naleze občutka, da je v tem mestu vse jasno kot beli dan. In potem le še kimaš in kot vsi okoli tebe daješ vtis, da si vse, kar se ti dogaja že vnaprej predvidel, da ti je bilo vse že davno tega pojasnjeno, da ti od nekod vse to veš.
Ko ti postrežejo z najboljšo jagnjetino daleč naokrog; ko se mimo tebe sprehodi konvoj pomembnežev, ki odločajo o življenju in smrti tega mesta; ko poslušaš zgodbice o Rusih, ki so med pripravami za nakup Ukrajine za vajo kupili Črno Goro; ko se ti v nekem trenutku zazdi, da so te Podgoričani pustili samega v svojem mestu; ko sredi dneva mesto od vročine zagori in obtičiš v senci kot med poletno nevihto obtičiš pod najbližjim strešnikom; ko nenadoma ugotoviš, da igraš prav ti glavno vlogo v enem izmed vicev o lenih Črnogorcih.
In potem odideš nazaj domov in ko se tvoje letalo dviguje nad ogoljene črnogorske hribe, ti postane jasno, da ti pravzaprav ne veš čisto nič o tej Podgorici in da se ti sanja ne, kdo so Podgoričani, da si ves čas svojega obiska gledal in poslušal čisto fikcijo in da je, kar se tebe tiče, povsem možno, da je tudi samo mesto, v katero si zašel, v celoti, od prve kamnite hiše do zadnjega plastičnega hotela izmišljeno, da tam, ob Morači v resnici ni ničesar, da je bila vse le kulisa, ki jo medtem, ko ti letiš nad Jadranskim morjem, že podirajo, ker bodo tam že jutri postavili prizorišče za naslednjo predstavo, ki bo govorila povsem drugačno zgodbo.
Po pristanku panično jemlješ v roke telefon in pošiljaš svojim črnogorskim prijateljem sporočila na katera ne odgovarjajo. In ko se voziš domov z Brnika, se taksistu bojiš priznati, da si bil v Črni Gori, da ti ne bi razkril krute resnice o tem, da država s tem imenom sploh ne obstaja, da je to le zapis na geografski karti, da je le dim. In niti ne dim pretihotapljenega tobaka, ki naj bi ustvaril to mitološko državo, ampak čisti iluzionistični dim, ki do zadnjega kotička megli oder, na katerem si še malo prej gledal predstavo o nekem mestu in njegovih prebivalcih.
Skopje
Da bi lahko kratko in jasno in hkrati dovolj poetično opisal Skopje, se moram zateči k svojemu drugemu jeziku in zapisati, da gre za (g)rad u nestajanju. Mesto v izginevanju torej. Mesto, ki ga ne gradijo, temveč ga z vsako novo monumentalno gradnjo razgrajujejo na podobno poguben način kot ga je leta 1963 razgradila narava. Gre namreč za prekrivanje ruševin mesta po imenu Skopje s cenenimi podobami neke izmišljene zgodovine. Pozlata iz lažnega zlata. Makedonska prestolnica tako sploh ni podobna mestu, saj se v njej počutite kot bi se premikali po guliverski stojnici s kičastimi spominčki. Slavolok (nezabeležene) zmage, iz inata postavljena sin Aleksander in oče Filip Makedonski ter gozdovi neoklasicističnih stebrov tvorijo pravi mali urbanistični lunapark, ki obiskovalca sili podvomiti v to, da je bil tisti davni uničujoči potres resnično največja katastrofa, ki je prizadela mesto.
Tako se kmalu zalotite, kako hodite gor in dol ob Vardarju in zbegani iščete mesto, v katerega ste pripotovali. Vidite nekaj podobnega ulicam, trgom, mostovom in zgradbam, a nikakor ne verjamete, da je to zares to. In zato iščete naprej in ustavljate ljudi, ki vam v odgovor na vprašanje o tem, kako priti do Skopja, namenjajo začudene, rahlo neprijazne poglede, a vi ne obupate, vi prečkate stari kamniti turški most in vstopate v cerkev, v kateri freske same s sebe spirajo sajasto črnino, sedate v romsko gostilno in se naposled izgubite v labirintu stojnic skopske tržnice, a še vedno niste povsem prepričani, da ste na pravem mestu, da ste zares v Skopju.
»Skopje je le povečan obraz ljudi, ki v njem živijo,« me prepričujejo prijatelji, a jim ne verjamem. Odbijam verjeti. Morda je le obraz časa, pravim, v katerem si je lažje na novo izmisliti preteklost kot si zamisliti kakršnokoli prihodnost, časa, ki je tako zelo nedoločljiv kot je nedoločljiva resnična podoba sodobne Makedonije. Dežele, ki ji južni sosedje ne priznavajo imena, zahodni jezika, severni pa nacionalne identitete in v kateri se nihče več z gotovostjo ne upa Albance označevati z manjšino.
Na obrobju Skopja leži morebiti največja romska občina na svetu, čudežna Šutka, a Makedonci pri naštevanju svojih težav do Romov nikoli ne pridejo in tako se v očeh obiskovalca ustvarja lep, a bržkone zmoten vtis o edini deželi na svetu, ki ji Romi ne predstavljajo nikakršnih težav. V tržnicah v Šutki Romi oblačijo Skopje, turistom pa v središču mesta prodajajo ponarejene parfume in vsi so videti srečni. In tudi vi ste naposled srečni, ko v Šutki najdete Skopje, po katerega ste prišli. Resnično, neokrnjeno in nepredelano po najnovejši azerbajdžanski arhitekturni modi. Šutka je vse, kar je ostalo od Skopja, si mislite, čeprav dobro veste, da je to neskončno daleč od resnice, a sem vam zdi misel posrečena in se je oprimete kot so se Makedonci oprijeli Aleksandra Makedonskega.
In ko se kasneje tisti dan vrnete nazaj v mesto, jeste najboljše čevape severno od Aten in skozi okensko izložbo opazujete Skopjance, kako se, kot Parižani v Parizu, povsem ravnodušno sprehajajo mimo svojega slavoloka, jih nenadoma razumete. Nenadoma se namreč zaveste, da vsakomur v teh težkih časih pride prav občutek, da je nekoč vladal celemu svetu.
objavljeno v marčevski številki revije Gea
http://www.mladinska.com/gea