Zahvala ob prejemu mednarodne literarne nagrade Vilenica
*
Dame in gospodje,
hvala!
Hvala vam!
Hvala tudi gospodu Józsefu Bannerju, mojemu dragemu učitelju stare grščine in latinščine, ki ga ni več med živimi, ker je moral umreti zaradi zdravniške napake med operacijo,
hvala stričku Kerekesu, zvonarju pravoslavne romanske cerkve v Gyuli, ki ga ni več med živimi, ker je prišla smrt natanko ob svoji uri,
hvala prijatelju Jósku Pálniku, ki mi je leta 1960 na drugi stopnici tobogana povedal, kako se delajo otroci, in sem hotel umreti od strašnega razsvetljenja,
hvala Franzu Kafki, katerega roman Das Schloss sem prebral pri dvanajstih letih, da bi me prijatelji mojega šest let starejšega brata sprejeli medse, kar je zapečatilo mojo usodo, vsaj mislim tako,
hvala prvim enaintridesetim deklicam, v katere sem bil zaljubljen na smrt, zlasti pa Márti Klinkovics,
hvala Laciju Herczegu, prijatelju iz mladosti, katerega elegantna lepota ni z ničimer izdajala, da bo na stara leta tihi privrženec madžarske različice rasne teorije,
Kálmánu Gábosu, prijatelju iz mladosti, ki ga ni več med živimi in me je imel rad do zadnjega trenutka, jaz pa mu tega nisem znal vračati,
Ernőju Szabóju in Imreju Simonyiju, neznanima pesnikoma iz Gyule, ki sem ju občudoval in sta moje občudovanje prenašala z dostojanstvom, vrednim moškega,
Pétru Hajnóczyju, najbolj presunljivemu madžarskemu novelistu, ki je omagal v boju proti strašnim podobam in ga zato ni več med živimi,
Zoliju Andóju, najbolj dobrosrčnemu prijatelju iz moje mladosti, ki nikoli ni imel ničesar, če pa vendarle, je pri priči delil s tistim, kogar je s tem lahko razveselil, in ki je utrpel poškodbo možganskega središča za govor ter zaradi te motnje namesto: »v redu, prijatelj, torej jutri,« rekel naglas: »to imam rad z listnatim testom«,
hvala klasičnim grškim umetnikom,
italijanski renesansi,
Jánosu Pilinszkyju, mističnemu madžarskemu pesniku, ki sem ga osebno videl samo enkrat, vendar tega ne bom nikoli pozabil,
svoji prvi ženi, ki je od nekod natančno vedela, kaj pomeni pisati slabo,
Attilu Józsefu, madžarskemu pesniku, ki mi je pokazal magično moč besed,
Fjodorju Mihajloviču Dostojevskemu,
bratu, ki me je iz vrtca pogosto nesel domov štuporamo, za kar mu bom večno hvaležen, saj mi je prav on pokazal, da lahko gledaš na svet tudi z drugega zornega kota, ne samo z danega,
Krasznahorkai u Vilenici
Foto Miran Pflaum
*
Zahvala ob prejemu mednarodne literarne nagrade Vilenica
*
Dame in gospodje,
hvala!
Hvala vam!
Hvala tudi gospodu Józsefu Bannerju, mojemu dragemu učitelju stare grščine in latinščine, ki ga ni več med živimi, ker je moral umreti zaradi zdravniške napake med operacijo,
hvala stričku Kerekesu, zvonarju pravoslavne romanske cerkve v Gyuli, ki ga ni več med živimi, ker je prišla smrt natanko ob svoji uri,
hvala prijatelju Jósku Pálniku, ki mi je leta 1960 na drugi stopnici tobogana povedal, kako se delajo otroci, in sem hotel umreti od strašnega razsvetljenja,
hvala Franzu Kafki, katerega roman Das Schloss sem prebral pri dvanajstih letih, da bi me prijatelji mojega šest let starejšega brata sprejeli medse, kar je zapečatilo mojo usodo, vsaj mislim tako,
hvala prvim enaintridesetim deklicam, v katere sem bil zaljubljen na smrt, zlasti pa Márti Klinkovics,
hvala Laciju Herczegu, prijatelju iz mladosti, katerega elegantna lepota ni z ničimer izdajala, da bo na stara leta tihi privrženec madžarske različice rasne teorije,
Kálmánu Gábosu, prijatelju iz mladosti, ki ga ni več med živimi in me je imel rad do zadnjega trenutka, jaz pa mu tega nisem znal vračati,
Ernőju Szabóju in Imreju Simonyiju, neznanima pesnikoma iz Gyule, ki sem ju občudoval in sta moje občudovanje prenašala z dostojanstvom, vrednim moškega,
Pétru Hajnóczyju, najbolj presunljivemu madžarskemu novelistu, ki je omagal v boju proti strašnim podobam in ga zato ni več med živimi,
Zoliju Andóju, najbolj dobrosrčnemu prijatelju iz moje mladosti, ki nikoli ni imel ničesar, če pa vendarle, je pri priči delil s tistim, kogar je s tem lahko razveselil, in ki je utrpel poškodbo možganskega središča za govor ter zaradi te motnje namesto: »v redu, prijatelj, torej jutri,« rekel naglas: »to imam rad z listnatim testom«,
hvala klasičnim grškim umetnikom,
italijanski renesansi,
Jánosu Pilinszkyju, mističnemu madžarskemu pesniku, ki sem ga osebno videl samo enkrat, vendar tega ne bom nikoli pozabil,
svoji prvi ženi, ki je od nekod natančno vedela, kaj pomeni pisati slabo,
Attilu Józsefu, madžarskemu pesniku, ki mi je pokazal magično moč besed,
Fjodorju Mihajloviču Dostojevskemu,
bratu, ki me je iz vrtca pogosto nesel domov štuporamo, za kar mu bom večno hvaležen, saj mi je prav on pokazal, da lahko gledaš na svet tudi z drugega zornega kota, ne samo z danega,
Jimiju Hendrixu, Beatlom, Bobu Dylanu, ansamblu Illés, Davidu Bowieju, Mihályu Vígu, Nicku Caveu, Procolu Harumu, Eleku Hőgyesu, Karen Dalton, Hamiltonu Leithauserju, Winu Butlerju, Theloniousu Monku in Henryju Grimesu,
mojim nemškim založnikom, Georgu Heepeju, Egonu Ammanu, Marie-Luise Flammersfeld in Hans-Jürgenu Balmesu,
mojemu španskemu založniku, Jaumu Vallcorbi v Barceloni, in najljubši in ter najbolj dragoceni Barbari Epler v New Yorku,
moji drugi ženi za njeno neskončno zvestobo,
Williamu Faulknerju,
mestu Kyoto,
Thomasu Pynchonu, prijatelju, ki sem ga vzljubil v trenutku in sem mu dolžan globoko hvaležnost,
Gyuriju Fehérju, filmskemu režiserju, najbolj modremu prijatelju, ki ga ni več med živimi, ker je prišla smrt natanko ob svoji uri,
Johannu Sebastianu Bachu,
Pétru Balassi, literarnemu zgodovinarju, ki ga ni več med živimi, ker so pomešali natančni čas njegove smrti,
Miklósu Mészölyu, pisatelju, ki ga ni več med živimi, ker je prišel čas njegove smrti,
glasovom Agnes Baltsa, Natalie Dessay, Jennifer Larmore in Emme Kirkby,
Lászlóju Szörényiju, velikemu literarnemu znanstveniku,
Allenu Ginsbergu, prijatelju, ki ga ni več med živimi, ker je prišel čas njegove smrti,
pesnikom in pismoukom Kitajske iz obdobja cesarstva,
mojim prevajalcem, z naklonjeno hvaležnostjo,
Maxu Seebaldu, čudovitemu pisatelju in prijatelju, ki ga ni več med živimi, ker je predolgo gledal edino travno bilko na košenini,
materi, ki je ni več med živimi, ker je prišla smrt natanko ob svoji uri,
zadnjemu volku v Extremaduri,
Dánielu Berzsenyiju, neznanemu madžarskemu pesniškemu geniju iz XIX. stoletja,
ustvarjeni naravi,
princu Siddharti,
madžarskemu jeziku,
Bogu.
*
Prevedla Marjanca Mihelič