Izpostavljena misel:Kakšna monstruozna kriza bi morala Kitajce nekoč treščiti po finančno napihnjeni glavi, da bi prišli na revolucionarno idejo, da jim je bilo v prejšnjem sistemu dobro.
Prejšnje poletje je malo manjkalo pa bi se pustil prepričati, da so kapitalizmu res šteti dnevi. Poslušal sem Slavoja Žižka, kako mu je filozofiral v slovo in gledal vedno večje množice, ki so svetu razkrivale kruto resnico o enemu odstotku kapitalistov in 99 odstotkih izkoriščanih in ki so nas, odvisno od dnevne forme, razvrščale zdaj na eno zdaj na drugo stran. Predvsem pa sem začel opažati, da je okoli mene iz dneva v dan več razsvetljencev, ki so nekega dne nič hudega sluteč ugotovili, da jim je bilo v plebiscitarno zavrženem in še nedavno tega skoraj osovraženem sistemu neznansko všeč, ker so v njem namesto privatizacije družbenega premoženja poznali odmore za malico in službe za nedoločen čas.
Ti ljudje so z vedno večjo naklonjenostjo izgovarjali celo besede kot so »es-de-ka« in »samoupravljanje« in zdelo se je, da so se tako zelo naveličali izbirati med sto šestintridesetimi vrstami jogurtov, kakor so se nekoč naveličali voziti se v Trst po kavbojke ter da so iz neposredne bližine spoznali številne pomanjkljivost sistema, o katerem so nekoč sanjali, kakor danes sanjajo o pravni državi in pravični družbi. Nenadoma se jim namreč kapitalizem sploh ni zdel več najmanj slab od vseh obstoječih družbenih sistemov in nenadoma so hiteli svetu dopovedovati, da Marx in Engels še nista primerna za kurjavo in da bi bilo potrebno na novo ovrednotiti delo Edvarda Kardelja. Priznam, skoraj sem jim nasedel in se po tihem začel pripravljati na novo revolucijo upajoč, da bo šlo tokrat brez državljanskih vojn, izbrisov in dvajsetletne tranzicije.
Nato pa sem odpotoval na Kitajsko in presenečen odkril, da v času, ko pri nas kapitalizmu prižigamo svečke, na drugem koncu sveta mrgoli ljudi, ki prav ta trenutek prvič v življenju vstopajo v McDonalds in ki s povsem enakim navdušenjem naročajo svoje prve popkorn hamburgerje kot smo jih nekoč naročali mi, pred davnimi dvaindvajsetimi leti, ko smo še verjeli, da se recept za srečo skriva na dnu milkšejka. Opazoval sem, kako ti ljudje z enakim zanosom gradijo tisoče kilometrov novih avtocest in železnic, kako enako zaslepljeni iščejo smisel življenja v šoping centrih in se na enak način kot nekoč mi veselijo demokracije, čeprav še ne vedo, kaj demokracija je in je ne bodo imeli še vsaj nadaljnjih dvajset let. Videl sem ljudi, ki enako kot mi nekoč verjamejo v to, da so volitve vsemogočne in da lahko politike čez noč spremenijo v predstavnike ljudstva, ki bodo delovali v njegovem interesu.
Iz dneva v dan me je bilo tako bolj strah pomisliti na to, koliko bodo ti sveži zaljubljenci v tržno gospodarstvo potrebovali, da se preobjejo kapitalističnih dobrot in tako kot mi ugotovijo, da to, da lahko človek izbira le med chopsuijem in pekinško raco, ni najhujše, kar se lahko človeku zgodi. In spraševal sem se, kakšna monstruozna gospodarska kriza bi jih morala nekoč treščiti po finančno napihnjeni glavi, da bi prišli na revolucionarno idejo, da jim je bilo nekoč, v prejšnjem sistemu dobro. Lahko ste namreč prepričani, da bodo spomini na kulturno revolucijo in pogubne reforme Mao Cetunga, ki so v smrt pognale na desetine milijonov ljudi, še dolgo časa trdno zasidrani v zavesti Kitajcev, ki zato vidijo odrešitev tudi v tako krutem in nečloveškem sistemu kot je to sedanji kitajski enopartijski kapitalizem, ki bolj kot katerikoli sistem ustreza zgodbi o enemu in devetindevetdesetih odstotkih.
Za stotine milijonov novopečenih pripadnikov kitajskega srednjega sloja, ki s hitrimi vlaki drvi z enega na drug konec svoje domovine in pri tem s prstki veselo boža svoje tablične računalnike in pametne telefone, je namreč diktatura kapitala v obstoječem sistemu eden manjših družbenih problemov. Pred njimi so namreč še leta, ali morda celo desetletja boja za svobodo govora in demokracijo; še leta, ali morda desetletja boja za socialne in delavske pravice najrevnejših slojev prebivalstva v notranjosti te velikanske dežele; še leta, ali morda desetletja boja za vsesplošno enakopravnost.
Potujoč po Kitajski sem sam pri sebi ugotavljal, da veliko lažje kot Slavoju Žižku, ki govori o bližajočem se koncu kapitalizma, verjamem strahovom Slavoja Žižka, ki opozarjajo na nevarnost, da se bližamo zgolj koncu zahodne oblike kapitalizma, ki kljub vsej svoji izmaličenosti še vedno deluje znotraj nezanemarljivo svobodnih in demokratičnih družb. Strahovi Slavoja Žižka govorijo o tem, da nam preti kapitalizem po kitajsko, v katerem država posvoji korporativno logiko delovanja in podredi kapitalu vse ozire posameznikovega življenja.
Zato bi namesto mokrih sanj o povratku v socializem ali otročjega polaganja upov v Obamo in Hollanda, boj za svoj boljši jutri morali usmeriti na daljni vzhod in pomagati Kitajcem, da se izborijo za pravičnejšo in bolj človeško družbo. V takšnem globalnem svetu, kakršen se trenutno izrisuje, je pač zelo verjetno, da bo družbeni sistem, ki se bo v prihodnjih letih izoblikoval na Kitajskem, postal sistem, ki ga bo preostanek sveta prisiljen posnemati. Ali povedano drugače, kolikor socialne države si bodo v prihodnjih letih izborili Kitajci, toliko socialne države bomo imeli tudi mi.
Skrajni čas je torej, da obrnemo svoje evrocentrične glave in pogledamo malo tudi na tisti konec sveta, kjer se v času, ko se mi ukvarjamo z lastno preteklostjo, piše naša prihodnost. Lepo je namreč sanjati nek lepši in pravičnejši svet, a je vendarle potrebno tudi jasno razločevati med sanjami in kruto realnostjo.
Konec kapitalizma?
Izpostavljena misel: Kakšna monstruozna kriza bi morala Kitajce nekoč treščiti po finančno napihnjeni glavi, da bi prišli na revolucionarno idejo, da jim je bilo v prejšnjem sistemu dobro.
Prejšnje poletje je malo manjkalo pa bi se pustil prepričati, da so kapitalizmu res šteti dnevi. Poslušal sem Slavoja Žižka, kako mu je filozofiral v slovo in gledal vedno večje množice, ki so svetu razkrivale kruto resnico o enemu odstotku kapitalistov in 99 odstotkih izkoriščanih in ki so nas, odvisno od dnevne forme, razvrščale zdaj na eno zdaj na drugo stran. Predvsem pa sem začel opažati, da je okoli mene iz dneva v dan več razsvetljencev, ki so nekega dne nič hudega sluteč ugotovili, da jim je bilo v plebiscitarno zavrženem in še nedavno tega skoraj osovraženem sistemu neznansko všeč, ker so v njem namesto privatizacije družbenega premoženja poznali odmore za malico in službe za nedoločen čas.
Ti ljudje so z vedno večjo naklonjenostjo izgovarjali celo besede kot so »es-de-ka« in »samoupravljanje« in zdelo se je, da so se tako zelo naveličali izbirati med sto šestintridesetimi vrstami jogurtov, kakor so se nekoč naveličali voziti se v Trst po kavbojke ter da so iz neposredne bližine spoznali številne pomanjkljivost sistema, o katerem so nekoč sanjali, kakor danes sanjajo o pravni državi in pravični družbi. Nenadoma se jim namreč kapitalizem sploh ni zdel več najmanj slab od vseh obstoječih družbenih sistemov in nenadoma so hiteli svetu dopovedovati, da Marx in Engels še nista primerna za kurjavo in da bi bilo potrebno na novo ovrednotiti delo Edvarda Kardelja. Priznam, skoraj sem jim nasedel in se po tihem začel pripravljati na novo revolucijo upajoč, da bo šlo tokrat brez državljanskih vojn, izbrisov in dvajsetletne tranzicije.
Nato pa sem odpotoval na Kitajsko in presenečen odkril, da v času, ko pri nas kapitalizmu prižigamo svečke, na drugem koncu sveta mrgoli ljudi, ki prav ta trenutek prvič v življenju vstopajo v McDonalds in ki s povsem enakim navdušenjem naročajo svoje prve popkorn hamburgerje kot smo jih nekoč naročali mi, pred davnimi dvaindvajsetimi leti, ko smo še verjeli, da se recept za srečo skriva na dnu milkšejka. Opazoval sem, kako ti ljudje z enakim zanosom gradijo tisoče kilometrov novih avtocest in železnic, kako enako zaslepljeni iščejo smisel življenja v šoping centrih in se na enak način kot nekoč mi veselijo demokracije, čeprav še ne vedo, kaj demokracija je in je ne bodo imeli še vsaj nadaljnjih dvajset let. Videl sem ljudi, ki enako kot mi nekoč verjamejo v to, da so volitve vsemogočne in da lahko politike čez noč spremenijo v predstavnike ljudstva, ki bodo delovali v njegovem interesu.
Iz dneva v dan me je bilo tako bolj strah pomisliti na to, koliko bodo ti sveži zaljubljenci v tržno gospodarstvo potrebovali, da se preobjejo kapitalističnih dobrot in tako kot mi ugotovijo, da to, da lahko človek izbira le med chopsuijem in pekinško raco, ni najhujše, kar se lahko človeku zgodi. In spraševal sem se, kakšna monstruozna gospodarska kriza bi jih morala nekoč treščiti po finančno napihnjeni glavi, da bi prišli na revolucionarno idejo, da jim je bilo nekoč, v prejšnjem sistemu dobro. Lahko ste namreč prepričani, da bodo spomini na kulturno revolucijo in pogubne reforme Mao Cetunga, ki so v smrt pognale na desetine milijonov ljudi, še dolgo časa trdno zasidrani v zavesti Kitajcev, ki zato vidijo odrešitev tudi v tako krutem in nečloveškem sistemu kot je to sedanji kitajski enopartijski kapitalizem, ki bolj kot katerikoli sistem ustreza zgodbi o enemu in devetindevetdesetih odstotkih.
Za stotine milijonov novopečenih pripadnikov kitajskega srednjega sloja, ki s hitrimi vlaki drvi z enega na drug konec svoje domovine in pri tem s prstki veselo boža svoje tablične računalnike in pametne telefone, je namreč diktatura kapitala v obstoječem sistemu eden manjših družbenih problemov. Pred njimi so namreč še leta, ali morda celo desetletja boja za svobodo govora in demokracijo; še leta, ali morda desetletja boja za socialne in delavske pravice najrevnejših slojev prebivalstva v notranjosti te velikanske dežele; še leta, ali morda desetletja boja za vsesplošno enakopravnost.
Potujoč po Kitajski sem sam pri sebi ugotavljal, da veliko lažje kot Slavoju Žižku, ki govori o bližajočem se koncu kapitalizma, verjamem strahovom Slavoja Žižka, ki opozarjajo na nevarnost, da se bližamo zgolj koncu zahodne oblike kapitalizma, ki kljub vsej svoji izmaličenosti še vedno deluje znotraj nezanemarljivo svobodnih in demokratičnih družb. Strahovi Slavoja Žižka govorijo o tem, da nam preti kapitalizem po kitajsko, v katerem država posvoji korporativno logiko delovanja in podredi kapitalu vse ozire posameznikovega življenja.
Zato bi namesto mokrih sanj o povratku v socializem ali otročjega polaganja upov v Obamo in Hollanda, boj za svoj boljši jutri morali usmeriti na daljni vzhod in pomagati Kitajcem, da se izborijo za pravičnejšo in bolj človeško družbo. V takšnem globalnem svetu, kakršen se trenutno izrisuje, je pač zelo verjetno, da bo družbeni sistem, ki se bo v prihodnjih letih izoblikoval na Kitajskem, postal sistem, ki ga bo preostanek sveta prisiljen posnemati. Ali povedano drugače, kolikor socialne države si bodo v prihodnjih letih izborili Kitajci, toliko socialne države bomo imeli tudi mi.
Skrajni čas je torej, da obrnemo svoje evrocentrične glave in pogledamo malo tudi na tisti konec sveta, kjer se v času, ko se mi ukvarjamo z lastno preteklostjo, piše naša prihodnost. Lepo je namreč sanjati nek lepši in pravičnejši svet, a je vendarle potrebno tudi jasno razločevati med sanjami in kruto realnostjo.