V knjigi Černobilska molitev Svetlane Aleksijevič nekdanji vodja laboratorija na Inštitutu za jedrsko energijo Akademije znanosti Belorusije, Valentin Aleksejevič Borisevič, pripoveduje o trenutku, ko je izvedel za nesrečo na reaktorju černobilske jedrske elektrarne. Takoj je pomislil na svojo ženo in na to, da bi jo moral poklicati in ji povedati, naj živila zavije v polivinilaste vrečke, natre vse, kar lahko, z mokro krpo, še enkrat opere perilo, ki se suši na balkonu, naj ne kupuje kruha … A ga je ustavil strah. Novica o nesreči je bila državna skrivnost, telefonom pa so prisluškovali. Izdaja državne skrivnosti je bila zločin in Valentin Aleksejevič je okleval, okleval je rešiti življenje lastne žene. Zaradi strahu, da bi imel v službi težave.
Černobilska molitev, ki je v Belorusiji prvič, v cenzurirani inačici izšla že leta 1997, pri nas pa 2008, je knjiga o največji katastrofi v človeški zgodovini, o njeni nedoumljivosti, o tihem, nevidnem ubijanju, ki se v Ukrajini in Belorusiji nadaljuje do današnjih dni. Tomo Križnar je pred leti dejal, da bolj pretresljive knjige ni bral in lahko se le strinjam z njim. Količina groze, obupa in strahu, predvsem pa nezmožnosti razumevanja te sevajoče apokalipse, bralca dobesedno hromi. A knjiga istočasno raziskuje tudi naravo sovjetskega režima. S tem, ko poskuša govoriti o Černobilu, slika srhljivo podobo stalinizma, morda še srhljivejšo od tiste Aleksandra Solženicina, ki ga pričevalci v knjigi pogosto omenjajo.
Komunistična oblast je po eksploziji na reaktorju v gotovo, neizbežno smrt poslala na tisoče vojakov, kemikov in fizikov, ki so poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo. Iz letal in helikopterjev so zasipali goreči reaktor, rudarji so pod reaktorjem kopali rov, da bi ga lahko zamrznili s tekočim dušikom in preprečili, da bi radioaktivne snovi dosegle podtalnico. Milijon ljudi so izselili. Na območju so postrelili živali, tudi mačke in pse. Svet so ravnali s tlemi, pokopavali hiše in avtomobile. In potem so vsi ti gasilci, vojaki, piloti, rudarji, znanstveniki, vsi so drug za drugim umirali za posledicami sevanja. Eni v nekaj dneh, drugi v nekaj mesecih. Srečneži v nekaj letih. Pokopali so jih na posebnih pokopališčih. Kot radioaktivne odpadke. Oblast pa jih je nato razglasila za junake, svojcem podelila plakete.
A v Černobilski molitvi ima junaštvo nejunaški obraz. Nikjer nobenega trkanja po prsih, nikjer niti sledi ponosa. Le (ob)žalovanje in en velik zakaj. Zakaj so jih pošiljali v smrt? Zakaj se je vse to pripetilo prav njim?
Nekateri med njimi so se bili ravnokar vrnili iz Afganistana in srhljiva je podobnost med tako zelo različnima odhodoma v smrt. Na eni strani nesmiselna osvajalna vojna, na drugi strani reševanje milijonov ogroženih rojakov, a občutek izigranosti pri vojakih in njihovih bližnjih je isti. V obeh primerih ljudje niso dobro vedeli, zakaj jih nekdo pošilja tja in kaj jih tam sploh čaka. Afganistan in Černobil sta bila le ukaza, ki so ju morali izvršiti.
Ob branju Černobilske molitve se zato včasih zdi, da se ljudje svojim bližnjim opravičujejo, da so tako nepremišljeno postali žrtev Černobila. Ponekod je čutiti celo sram. »Misliti nase je v naši kulturi veljalo za sebično,« reče v knjigi eden od pričevalcev, ki skuša razumeti, kako so lahko rudarji kopali rov v radioaktivno zemljo in niso razmišljali o radionuklidih, kako so piloti povsem nezaščiteni preletavali goreči reaktor, kako so vojaki mesece preživljali v coni in se pred sevanjem branili z vodko.
Obe zgodbi, Afganistan in Černobil, je spremljala tudi podobna sovjetska mešanica skrivnostnosti in propagande, resnico o razsežnosti nesreče so sprva prikrivali, po televiziji in radiju mirili ljudi z lažmi, da bi se izognili paniki. Ljudje pa so se v Sovjetski zvezi navadili ne verjeti ničemur, naučili so se živeti s svetom brez resnice in zato niso verjeli niti temu, kar se bo pozneje izkazalo za resnično, niso verjeli govoricam, da Černobil ni navadna nesreča. Verjeli so le govoricam, da vodka pomaga proti radiaciji in ostajali na radioaktivnem območju.
Ženske, ki v knjigi Svetlane Aleksijevič jočejo za pokojnimi možmi, govorijo o prevari, s katero so jih pošiljali v smrt, o nesmislu njihovega žrtvovanja, o malomarnosti oblasti, ki jih ni pripravila za takšno nalogo, ki jih ni opremila niti z najosnovnejšo zaščitno opremo. Njihovi možje se niso zavestno žrtvovali za druge, temveč so bili nevede žrtvovani. Černobil je zato enako kot Afganistan zgodba o državi, v kateri ni bilo življenje posameznika vredno nič. Propadajoči sovjetski imperij je z življenji svojih vojakov reševal le samega sebe, se še enkrat branil pred zunanjimi in notranjimi bavbavi.
In kakor so vojaki proti svoji volji ubijali, so proti svoji volji reševali svet. Režim je popolnoma zbanaliziral dobro, dobro in zlo sta postala enako nesmiselna in ljudje so se počutili zavržene in razčlovečene. Zato je bolečina svojcev černobilskih junakov tako velika, zato je čutiti njihov prezir do junaštva. Ti junaki pač niso bili junaki, so le služili režimu.
Dobro je bilo brati Černobilsko molitev danes, ko se imperiji znova nevarno zoperstavljajo drug drugemu, izumljajo junake in junaštvo in se s pomočjo njihovih življenj igrajo nove hladne vojne. Dobro je brati to izjemno knjigo v času, ko sta zlo in dobro spet enako nesmiselna.
Ko je tudi dobro banalno
V knjigi Černobilska molitev Svetlane Aleksijevič nekdanji vodja laboratorija na Inštitutu za jedrsko energijo Akademije znanosti Belorusije, Valentin Aleksejevič Borisevič, pripoveduje o trenutku, ko je izvedel za nesrečo na reaktorju černobilske jedrske elektrarne. Takoj je pomislil na svojo ženo in na to, da bi jo moral poklicati in ji povedati, naj živila zavije v polivinilaste vrečke, natre vse, kar lahko, z mokro krpo, še enkrat opere perilo, ki se suši na balkonu, naj ne kupuje kruha … A ga je ustavil strah. Novica o nesreči je bila državna skrivnost, telefonom pa so prisluškovali. Izdaja državne skrivnosti je bila zločin in Valentin Aleksejevič je okleval, okleval je rešiti življenje lastne žene. Zaradi strahu, da bi imel v službi težave.
Černobilska molitev, ki je v Belorusiji prvič, v cenzurirani inačici izšla že leta 1997, pri nas pa 2008, je knjiga o največji katastrofi v človeški zgodovini, o njeni nedoumljivosti, o tihem, nevidnem ubijanju, ki se v Ukrajini in Belorusiji nadaljuje do današnjih dni. Tomo Križnar je pred leti dejal, da bolj pretresljive knjige ni bral in lahko se le strinjam z njim. Količina groze, obupa in strahu, predvsem pa nezmožnosti razumevanja te sevajoče apokalipse, bralca dobesedno hromi. A knjiga istočasno raziskuje tudi naravo sovjetskega režima. S tem, ko poskuša govoriti o Černobilu, slika srhljivo podobo stalinizma, morda še srhljivejšo od tiste Aleksandra Solženicina, ki ga pričevalci v knjigi pogosto omenjajo.
Komunistična oblast je po eksploziji na reaktorju v gotovo, neizbežno smrt poslala na tisoče vojakov, kemikov in fizikov, ki so poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo. Iz letal in helikopterjev so zasipali goreči reaktor, rudarji so pod reaktorjem kopali rov, da bi ga lahko zamrznili s tekočim dušikom in preprečili, da bi radioaktivne snovi dosegle podtalnico. Milijon ljudi so izselili. Na območju so postrelili živali, tudi mačke in pse. Svet so ravnali s tlemi, pokopavali hiše in avtomobile. In potem so vsi ti gasilci, vojaki, piloti, rudarji, znanstveniki, vsi so drug za drugim umirali za posledicami sevanja. Eni v nekaj dneh, drugi v nekaj mesecih. Srečneži v nekaj letih. Pokopali so jih na posebnih pokopališčih. Kot radioaktivne odpadke. Oblast pa jih je nato razglasila za junake, svojcem podelila plakete.
A v Černobilski molitvi ima junaštvo nejunaški obraz. Nikjer nobenega trkanja po prsih, nikjer niti sledi ponosa. Le (ob)žalovanje in en velik zakaj. Zakaj so jih pošiljali v smrt? Zakaj se je vse to pripetilo prav njim?
Nekateri med njimi so se bili ravnokar vrnili iz Afganistana in srhljiva je podobnost med tako zelo različnima odhodoma v smrt. Na eni strani nesmiselna osvajalna vojna, na drugi strani reševanje milijonov ogroženih rojakov, a občutek izigranosti pri vojakih in njihovih bližnjih je isti. V obeh primerih ljudje niso dobro vedeli, zakaj jih nekdo pošilja tja in kaj jih tam sploh čaka. Afganistan in Černobil sta bila le ukaza, ki so ju morali izvršiti.
Ob branju Černobilske molitve se zato včasih zdi, da se ljudje svojim bližnjim opravičujejo, da so tako nepremišljeno postali žrtev Černobila. Ponekod je čutiti celo sram. »Misliti nase je v naši kulturi veljalo za sebično,« reče v knjigi eden od pričevalcev, ki skuša razumeti, kako so lahko rudarji kopali rov v radioaktivno zemljo in niso razmišljali o radionuklidih, kako so piloti povsem nezaščiteni preletavali goreči reaktor, kako so vojaki mesece preživljali v coni in se pred sevanjem branili z vodko.
Obe zgodbi, Afganistan in Černobil, je spremljala tudi podobna sovjetska mešanica skrivnostnosti in propagande, resnico o razsežnosti nesreče so sprva prikrivali, po televiziji in radiju mirili ljudi z lažmi, da bi se izognili paniki. Ljudje pa so se v Sovjetski zvezi navadili ne verjeti ničemur, naučili so se živeti s svetom brez resnice in zato niso verjeli niti temu, kar se bo pozneje izkazalo za resnično, niso verjeli govoricam, da Černobil ni navadna nesreča. Verjeli so le govoricam, da vodka pomaga proti radiaciji in ostajali na radioaktivnem območju.
Ženske, ki v knjigi Svetlane Aleksijevič jočejo za pokojnimi možmi, govorijo o prevari, s katero so jih pošiljali v smrt, o nesmislu njihovega žrtvovanja, o malomarnosti oblasti, ki jih ni pripravila za takšno nalogo, ki jih ni opremila niti z najosnovnejšo zaščitno opremo. Njihovi možje se niso zavestno žrtvovali za druge, temveč so bili nevede žrtvovani. Černobil je zato enako kot Afganistan zgodba o državi, v kateri ni bilo življenje posameznika vredno nič. Propadajoči sovjetski imperij je z življenji svojih vojakov reševal le samega sebe, se še enkrat branil pred zunanjimi in notranjimi bavbavi.
In kakor so vojaki proti svoji volji ubijali, so proti svoji volji reševali svet. Režim je popolnoma zbanaliziral dobro, dobro in zlo sta postala enako nesmiselna in ljudje so se počutili zavržene in razčlovečene. Zato je bolečina svojcev černobilskih junakov tako velika, zato je čutiti njihov prezir do junaštva. Ti junaki pač niso bili junaki, so le služili režimu.
Dobro je bilo brati Černobilsko molitev danes, ko se imperiji znova nevarno zoperstavljajo drug drugemu, izumljajo junake in junaštvo in se s pomočjo njihovih življenj igrajo nove hladne vojne. Dobro je brati to izjemno knjigo v času, ko sta zlo in dobro spet enako nesmiselna.