Življenje je zares postalo življenje šele takrat, ko je končalo med platnicami ene Josipovih knjig.
Z Josipom Ostijem sva se zadnjič slišala spomladi. Poklical sem ga, da mu voščim za rojstni dan, na katerega me je prijazno spomnila tašča, in ga povprašam po zdravju. Vedel sem, da je zelo bolan, dolgo se je že boril z rakom, a moje vprašanje o tem, kako se počuti, je Josip malodane preslišal. Na hitro je zdrdral nekaj o metastazah, kemoterapijah ali operacijah, kakor da govori o odstranjevanju zobnega kamna, in mi začel pripovedovati o svojih knjigah. O tem, da ena pravkar izhaja pri Mladinski knjigi, druga pa je tik pred izidom pri založbi Pivec, vzneseno je govoril o tem, koliko dela ga še čaka, koliko knjig še mora napisati in trudil sem se, da bi si vse zapomnil, a bil sem sredi živalskega vrta, okoli mene so otroci navdušeno kazali lame in morske leve svojim mamam in očetom, Josipovih knjig pa je bilo za celo polico. Potem sva se na hitro dotaknila še trenutne realnosti in povedal mi je, da ga prijatelj Boris vabi na kolesarjenje, a da on vse to spremlja le od daleč, tako nekako je rekel, v smehu, da ima Boris izjemen talent za te stvari, on pa ne toliko, potem pa se je spet vrnil k svojim knjigam.
Ko sva zaključila pogovor, s še eno prijazno izrečeno željo po ponovnem srečanju, ki se ne bo zgodilo, me je spreletelo, da ta najin pogovor, v katerem so bili rak v zadnjem stadiju, pandemija in veliki družbeni nemir le postranske teme pogovora o napisanih in nenapisanih knjigah, prav lepo opiše Josipa in njegov svet, svet, v katerem je življenje zares postalo življenje šele takrat, ko je končalo med platnicami ene Josipovih knjig.
Koliko je še ostalo takšnih svetov, sem se vprašal, ko sem izvedel, da je Josip umrl. Koliko je še velikih, vseobsegajočih knjižnih svetov, v katere so posrkani veliki pesniki in pisatelji? Ali so še sploh svetovi, v katerih, tako kot v Josipovem, obstajajo le knjige in njihovi avtorji, le pesmi in pesniki, kritiki in prevajalci, le tisto že ubesedeno in tisto še neubesedeno? Spomnil sem se Josipove knjige, stkane iz anekdot in spominov na prijatelje literate, in kako sem že takrat ob branju pomislil, da je nekaj romantičnega v tej njegovi popolni pogreznjenosti v literaturo, v njegovi zavezanosti pisateljem in pisanju.
Sam sem vselej pripadal zelo različnim svetovom, ali pa sem neprestano prehajal med njimi, a spomnim se, da so mi bili ti domala zaprti, a hkrati neskončno prostrani svetovi umetnikov, vselej privlačni, in da sem rad poslušal in bral o njih, da se na nek poseben način zavidal ljudem, za katere se mi je zdelo, da živijo izključno v svetu literature, gledališča ali filma. Spomnim se celo, da me je takrat, ko sem bral spomine legendarnega filmarja Petra Zobca in o tem, kako so filmarji živeli v zlatih filmskih časih, kako so romali z enega snemanja na drugega ali se ob večerih zbirali v Unionski kavarni, branju prežela neka čudna nostalgija za nedoživetim, neko hrepenenje za svetom, ki se mi je zdel v bistvu neresničen, skoraj pravljičen.
In tudi ko zdaj razmišljam o Josipu Ostiju, ko se v mislih vračam v njegovo hišo v Tomaju, ko ga gledam, kako hodi čez svoj kraški vrt, ali kako nas vodi do groba Srečka Kosovela v bližini, ko ga vidim med vsemi njegovimi knjigami, se mi zdi, kakor bi živel ujet v pesmi oziroma kakor bi bilo njegovo življenje scela izmišljeno in bi bil tudi on, ki sedi na vrtu in pripoveduje svoje zgodbe, le izmišljen, kakor bi bil le glavni junak zgodbe o človeku z vrtom, človeku obdanem s knjigami in duhom večno mladega pesnika. In tudi za najino prvo srečanje, ko sta še skupaj z Barbaro, ko sta torej Barbara in barbar prišla k nam v Piran, se mi zdi kot bi ga kdo napisal, tako prijetno se počutim, ko se v mislih znova posedem v njuno bližino, da se mi zdi, da sem v pripovedki.
In ko v mislih slišim Josipov glas, kako potuje med knjigami in kako ob tem preklaplja iz slovenščine v srbohrvaščino in nazaj v slovenščino – nikoli nisem vedel, v katerem jeziku govoriva midva, on slovenski Bosanec, jaz bosanski Slovenec, ali karkoli sva že bila – , me ima, da bi zaprl oči in ga poslušal. Tako poseben, mil glas je to, ki na koncu vedno reče, naj lepo pozdravim Tatjano, Jureta, Barbaro in otroka, sorodnike njegove Barbare iz Ljubljane in Pirana in zato tudi njegove sorodnike.
In potem slišim sebe, ko jim prenašam pozdrave in govorim, da moramo spet k Josipu v Tomaj, in slišim, kako mi nekdo v odgovor reče, da bomo šli. In potem vsi v mislih iščemo pravi trenutek za to pot. A še preden ga najdemo, mine leto, dve, tri, potem pride pandemija in gre, ali pa ne gre, kdo ve, in naposled Josip odide in meni se zdi, kakor bi nekdo zaključil zgodbo, tisto lepo zgodbo, za katero ti je žal, ko prideš do zadnje pike in si po tihem želiš, da bi bile pike tri in bi spodaj pisalo ‘Se nadaljuje’.
In tolažim se, da se takšna življenja kot je bilo Josipovo ne morejo končati, ker če življenje živiš v knjigah, potem v knjigah ostaneš živeti tudi po svoji smrti. Tolažim se, da je Josipova smrt enako neresnična, enako pravljična kot je bilo njegovo življenje. Tolažim se, da je smrt le še ena postranska stvar v njegovem življenju, ki ji ne velja nameniti odvečnih besed. Ker je vendar toliko knjig, o katerih se je bolj vredno pogovarjati.
Ker je vendar toliko knjig
Življenje je zares postalo življenje šele takrat, ko je končalo med platnicami ene Josipovih knjig.
Z Josipom Ostijem sva se zadnjič slišala spomladi. Poklical sem ga, da mu voščim za rojstni dan, na katerega me je prijazno spomnila tašča, in ga povprašam po zdravju. Vedel sem, da je zelo bolan, dolgo se je že boril z rakom, a moje vprašanje o tem, kako se počuti, je Josip malodane preslišal. Na hitro je zdrdral nekaj o metastazah, kemoterapijah ali operacijah, kakor da govori o odstranjevanju zobnega kamna, in mi začel pripovedovati o svojih knjigah. O tem, da ena pravkar izhaja pri Mladinski knjigi, druga pa je tik pred izidom pri založbi Pivec, vzneseno je govoril o tem, koliko dela ga še čaka, koliko knjig še mora napisati in trudil sem se, da bi si vse zapomnil, a bil sem sredi živalskega vrta, okoli mene so otroci navdušeno kazali lame in morske leve svojim mamam in očetom, Josipovih knjig pa je bilo za celo polico. Potem sva se na hitro dotaknila še trenutne realnosti in povedal mi je, da ga prijatelj Boris vabi na kolesarjenje, a da on vse to spremlja le od daleč, tako nekako je rekel, v smehu, da ima Boris izjemen talent za te stvari, on pa ne toliko, potem pa se je spet vrnil k svojim knjigam.
Ko sva zaključila pogovor, s še eno prijazno izrečeno željo po ponovnem srečanju, ki se ne bo zgodilo, me je spreletelo, da ta najin pogovor, v katerem so bili rak v zadnjem stadiju, pandemija in veliki družbeni nemir le postranske teme pogovora o napisanih in nenapisanih knjigah, prav lepo opiše Josipa in njegov svet, svet, v katerem je življenje zares postalo življenje šele takrat, ko je končalo med platnicami ene Josipovih knjig.
Koliko je še ostalo takšnih svetov, sem se vprašal, ko sem izvedel, da je Josip umrl. Koliko je še velikih, vseobsegajočih knjižnih svetov, v katere so posrkani veliki pesniki in pisatelji? Ali so še sploh svetovi, v katerih, tako kot v Josipovem, obstajajo le knjige in njihovi avtorji, le pesmi in pesniki, kritiki in prevajalci, le tisto že ubesedeno in tisto še neubesedeno? Spomnil sem se Josipove knjige, stkane iz anekdot in spominov na prijatelje literate, in kako sem že takrat ob branju pomislil, da je nekaj romantičnega v tej njegovi popolni pogreznjenosti v literaturo, v njegovi zavezanosti pisateljem in pisanju.
Sam sem vselej pripadal zelo različnim svetovom, ali pa sem neprestano prehajal med njimi, a spomnim se, da so mi bili ti domala zaprti, a hkrati neskončno prostrani svetovi umetnikov, vselej privlačni, in da sem rad poslušal in bral o njih, da se na nek poseben način zavidal ljudem, za katere se mi je zdelo, da živijo izključno v svetu literature, gledališča ali filma. Spomnim se celo, da me je takrat, ko sem bral spomine legendarnega filmarja Petra Zobca in o tem, kako so filmarji živeli v zlatih filmskih časih, kako so romali z enega snemanja na drugega ali se ob večerih zbirali v Unionski kavarni, branju prežela neka čudna nostalgija za nedoživetim, neko hrepenenje za svetom, ki se mi je zdel v bistvu neresničen, skoraj pravljičen.
In tudi ko zdaj razmišljam o Josipu Ostiju, ko se v mislih vračam v njegovo hišo v Tomaju, ko ga gledam, kako hodi čez svoj kraški vrt, ali kako nas vodi do groba Srečka Kosovela v bližini, ko ga vidim med vsemi njegovimi knjigami, se mi zdi, kakor bi živel ujet v pesmi oziroma kakor bi bilo njegovo življenje scela izmišljeno in bi bil tudi on, ki sedi na vrtu in pripoveduje svoje zgodbe, le izmišljen, kakor bi bil le glavni junak zgodbe o človeku z vrtom, človeku obdanem s knjigami in duhom večno mladega pesnika. In tudi za najino prvo srečanje, ko sta še skupaj z Barbaro, ko sta torej Barbara in barbar prišla k nam v Piran, se mi zdi kot bi ga kdo napisal, tako prijetno se počutim, ko se v mislih znova posedem v njuno bližino, da se mi zdi, da sem v pripovedki.
In ko v mislih slišim Josipov glas, kako potuje med knjigami in kako ob tem preklaplja iz slovenščine v srbohrvaščino in nazaj v slovenščino – nikoli nisem vedel, v katerem jeziku govoriva midva, on slovenski Bosanec, jaz bosanski Slovenec, ali karkoli sva že bila – , me ima, da bi zaprl oči in ga poslušal. Tako poseben, mil glas je to, ki na koncu vedno reče, naj lepo pozdravim Tatjano, Jureta, Barbaro in otroka, sorodnike njegove Barbare iz Ljubljane in Pirana in zato tudi njegove sorodnike.
In potem slišim sebe, ko jim prenašam pozdrave in govorim, da moramo spet k Josipu v Tomaj, in slišim, kako mi nekdo v odgovor reče, da bomo šli. In potem vsi v mislih iščemo pravi trenutek za to pot. A še preden ga najdemo, mine leto, dve, tri, potem pride pandemija in gre, ali pa ne gre, kdo ve, in naposled Josip odide in meni se zdi, kakor bi nekdo zaključil zgodbo, tisto lepo zgodbo, za katero ti je žal, ko prideš do zadnje pike in si po tihem želiš, da bi bile pike tri in bi spodaj pisalo ‘Se nadaljuje’.
In tolažim se, da se takšna življenja kot je bilo Josipovo ne morejo končati, ker če življenje živiš v knjigah, potem v knjigah ostaneš živeti tudi po svoji smrti. Tolažim se, da je Josipova smrt enako neresnična, enako pravljična kot je bilo njegovo življenje. Tolažim se, da je smrt le še ena postranska stvar v njegovem življenju, ki ji ne velja nameniti odvečnih besed. Ker je vendar toliko knjig, o katerih se je bolj vredno pogovarjati.