Moj praded Leon, Ukrajinec iz Galicije, ki se je v začetku dvajsetega stoletja z družino preselil v Bosno in Hercegovino, se je nekaj let pozneje skupaj s številnimi bosanskimi mladeniči znašel v Sloveniji, kjer je v uniformi avstrijske vojske streljal na Italijane. Tako preprost je bil pač svet pred stotimi leti, preden so Bosanci v Bosni začeli streljati na Bosance in ni mogel človek več ničesar razumeti.
Včasih se sprašujem, kako se je moj praded počutil, ko je v uniformi svoje mogočne države ležal v blatnem jarku nekje ob Soči in poslušal šviganje italijanskih metkov. Predstavljam si namreč sebe, kako nekje daleč od svojega slovenskega doma, morda prav v Galiciji, v bližini pradedove rojstne vasi, v uniformi z rumenimi evropskimi zvezdicami potrpežljivo čakam, da mi na glavo prileti ruska bomba in da herojsko padem v boju za Jean-Clauda Junckerja, za drugačnost in enakopravnost, za francosko-nemški vlak, za sedmi člen Lizbonske pogodbe in Evropski razvojni sklad.
Ne vem, težko si je v današnji Ljubljani samega sebe predstavljati v vojni, a nekako se mi zdi, da bi se počutil bedasto. Nekaj mi govori, da bi ob prvem zatišju vstal, na ves glas preklel idiota, ki mi je potisnil puško v roke in me izkrcal v tej ledeno mrzli mamojebnici, poslal bi nekam in Evropo in Rusijo in Evrovizijo in Ermitaž in babuške in eurokrem ter odkorakal naravnost na Madagaskar.
Tako se mi pač zdi, da bi storil jaz, ki vem, kako se je naposled končalo, kar se je pred stotimi leti začelo v Sarajevu, ki vem, da na koncu ni razpadlo le tisto, za kar se je boril moj praded, ampak tudi tisto, za kar se je dobrih dvajset let kasneje boril njegov sin, moj ded Vladimir. Jaz sem pač cinik iz enaindvajsetega stoletja, ki so me učiteljice zgodovine naučile, da sta se oba borila zaman, čeprav je praded svojo vojno izgubil, ded pa je v svoji zmagal.
In to, da se razumemo, nikakor ni evroskepticizem. Meni je namreč ideja združene Evrope neznansko všeč, kakor mi je simpatična tudi izvorna ideja skupne države južnih Slovanov in kakor se mi zdi, da tudi tista avstro-ogrska država ni bila za odmet. Verjamem, da se je dalo tudi v njej povsem spodobno živeti in da ne bi bilo nič tragičnega, če bi ta še danes obstajala in bi imeli mi prestolnico še vedno na Dunaju.
Le umreti za katerokoli od teh držav se mi zdi, kaj jaz vem, malce zastarel koncept. Danes pač za svojo državo kvečjemu navijamo, ko ta zaigra na svetovnem prvenstvu v nogometu in raje kot vojaške uniforme oblačimo drese z imeni naših najboljših napadalcev. Ko pa naša državna reprezentanca izpade iz nadaljnjega tekmovanja, navijamo za Nemce, ker na koncu vedno zmagajo.
In prav zaradi svoje sodobne miroljubnosti verjamem, da je bil lahko tudi moj praded takrat, ko je ponujal svoje mlado življenje za prihodnost habsburške monarhije in jurišal nekam v smeri proti Italiji, enako ciničen kot sem danes jaz. Prepričan sem, da je Leon prav med enim izmed svojih jurišev spoznal, kako prekleto pameten je bil njegov oče, moj prapraded Peter, ki jo je pred evropskimi monarhi in njihovimi atentatorji popihal v daljno Brazilijo. Prav slišim ga, tega mladega jurišnika, kako preklinja Marijo Terezijo in njen šolski sistem pa vse kretnice in kretničarje od Dunaja do Trsta, Mlado Bosno in lepo modro Donavo ter razmišljal zgolj o tem, kako iz tega avstrijsko-italijanskega pekla rešiti svojo ukrajinsko-bosansko glavo.
Le zakaj tudi on, se pač sprašujem, ne bi vedel, da se države, sploh tiste najlepše, tiste najbolj pisane in zapletene, v Evropi že od pamtiveka gradijo in se tudi razgradijo, da je to njihova neizogibna usoda in da bi bili ljudje tukaj mnogo srečnejši, če v tem ne bi vedno znova odkrili tragedije nad tragedijami in umiranja tega ali onega imperija obvezno pospremili s svetovno vojno?
Le zakaj naj bi se mu, prosim lepo, zdela ideja, da bi padel za Avstro-ogrsko cesarstvo, kaj manj idiotska kot se zdi meni danes ideja umiranja za Evropsko unijo? Le zakaj bi bil jaz kaj manjši bedak od njega? Samo zato, ker je bil on rojen v devetnajstem stoletju in ni imel Wikipedije? Kakor da on ne bi imel svojih sto let starih vojn, iz katerih bi se po njegovem skromnem mnenju lahko veliki ljudje njegovega časa kaj naučili.
Zato, pravim, verjamem, da se je moj praded pred stotimi leti zelo dobro zavedal, da bi bila njegova smrt povsem nesmiselna in da mu je bilo popolnoma vseeno, kdo bo na koncu v tisti vojni zmagal. On je zagotovo slutil, da bo svet, ki se je pred njegovimi očmi razstavljal, čez čas nekdo spet sestavil, morda celo tako, da bosta Avstrija in Italija končali v isti državi. In morda je Leon slutil celo to, da se bodo tudi takrat spet našli bedaki, ki jim to ne bo všeč in ki bodo želeli vse to spet razstaviti. Morda celo s kakšno novo vojno.
In verjamem, da je v nekem trenutku pomislil tudi name, na svojega pravnuka, in da si je po tihem zaželel, da bi jaz, če me bodo čez sto in več let vpoklicali v neko novo morijo, ob prvem zatišju vstal, na ves glas preklel idiota, ki mi je potisnil puško v roke ter odkorakal naravnost na Madagaskar. Nekaj mi pač govori, da je bil praded Leon nadvse pameten človek.
Kaj je vedel praded Leon?
Moj praded Leon, Ukrajinec iz Galicije, ki se je v začetku dvajsetega stoletja z družino preselil v Bosno in Hercegovino, se je nekaj let pozneje skupaj s številnimi bosanskimi mladeniči znašel v Sloveniji, kjer je v uniformi avstrijske vojske streljal na Italijane. Tako preprost je bil pač svet pred stotimi leti, preden so Bosanci v Bosni začeli streljati na Bosance in ni mogel človek več ničesar razumeti.
Včasih se sprašujem, kako se je moj praded počutil, ko je v uniformi svoje mogočne države ležal v blatnem jarku nekje ob Soči in poslušal šviganje italijanskih metkov. Predstavljam si namreč sebe, kako nekje daleč od svojega slovenskega doma, morda prav v Galiciji, v bližini pradedove rojstne vasi, v uniformi z rumenimi evropskimi zvezdicami potrpežljivo čakam, da mi na glavo prileti ruska bomba in da herojsko padem v boju za Jean-Clauda Junckerja, za drugačnost in enakopravnost, za francosko-nemški vlak, za sedmi člen Lizbonske pogodbe in Evropski razvojni sklad.
Ne vem, težko si je v današnji Ljubljani samega sebe predstavljati v vojni, a nekako se mi zdi, da bi se počutil bedasto. Nekaj mi govori, da bi ob prvem zatišju vstal, na ves glas preklel idiota, ki mi je potisnil puško v roke in me izkrcal v tej ledeno mrzli mamojebnici, poslal bi nekam in Evropo in Rusijo in Evrovizijo in Ermitaž in babuške in eurokrem ter odkorakal naravnost na Madagaskar.
Tako se mi pač zdi, da bi storil jaz, ki vem, kako se je naposled končalo, kar se je pred stotimi leti začelo v Sarajevu, ki vem, da na koncu ni razpadlo le tisto, za kar se je boril moj praded, ampak tudi tisto, za kar se je dobrih dvajset let kasneje boril njegov sin, moj ded Vladimir. Jaz sem pač cinik iz enaindvajsetega stoletja, ki so me učiteljice zgodovine naučile, da sta se oba borila zaman, čeprav je praded svojo vojno izgubil, ded pa je v svoji zmagal.
In to, da se razumemo, nikakor ni evroskepticizem. Meni je namreč ideja združene Evrope neznansko všeč, kakor mi je simpatična tudi izvorna ideja skupne države južnih Slovanov in kakor se mi zdi, da tudi tista avstro-ogrska država ni bila za odmet. Verjamem, da se je dalo tudi v njej povsem spodobno živeti in da ne bi bilo nič tragičnega, če bi ta še danes obstajala in bi imeli mi prestolnico še vedno na Dunaju.
Le umreti za katerokoli od teh držav se mi zdi, kaj jaz vem, malce zastarel koncept. Danes pač za svojo državo kvečjemu navijamo, ko ta zaigra na svetovnem prvenstvu v nogometu in raje kot vojaške uniforme oblačimo drese z imeni naših najboljših napadalcev. Ko pa naša državna reprezentanca izpade iz nadaljnjega tekmovanja, navijamo za Nemce, ker na koncu vedno zmagajo.
In prav zaradi svoje sodobne miroljubnosti verjamem, da je bil lahko tudi moj praded takrat, ko je ponujal svoje mlado življenje za prihodnost habsburške monarhije in jurišal nekam v smeri proti Italiji, enako ciničen kot sem danes jaz. Prepričan sem, da je Leon prav med enim izmed svojih jurišev spoznal, kako prekleto pameten je bil njegov oče, moj prapraded Peter, ki jo je pred evropskimi monarhi in njihovimi atentatorji popihal v daljno Brazilijo. Prav slišim ga, tega mladega jurišnika, kako preklinja Marijo Terezijo in njen šolski sistem pa vse kretnice in kretničarje od Dunaja do Trsta, Mlado Bosno in lepo modro Donavo ter razmišljal zgolj o tem, kako iz tega avstrijsko-italijanskega pekla rešiti svojo ukrajinsko-bosansko glavo.
Le zakaj tudi on, se pač sprašujem, ne bi vedel, da se države, sploh tiste najlepše, tiste najbolj pisane in zapletene, v Evropi že od pamtiveka gradijo in se tudi razgradijo, da je to njihova neizogibna usoda in da bi bili ljudje tukaj mnogo srečnejši, če v tem ne bi vedno znova odkrili tragedije nad tragedijami in umiranja tega ali onega imperija obvezno pospremili s svetovno vojno?
Le zakaj naj bi se mu, prosim lepo, zdela ideja, da bi padel za Avstro-ogrsko cesarstvo, kaj manj idiotska kot se zdi meni danes ideja umiranja za Evropsko unijo? Le zakaj bi bil jaz kaj manjši bedak od njega? Samo zato, ker je bil on rojen v devetnajstem stoletju in ni imel Wikipedije? Kakor da on ne bi imel svojih sto let starih vojn, iz katerih bi se po njegovem skromnem mnenju lahko veliki ljudje njegovega časa kaj naučili.
Zato, pravim, verjamem, da se je moj praded pred stotimi leti zelo dobro zavedal, da bi bila njegova smrt povsem nesmiselna in da mu je bilo popolnoma vseeno, kdo bo na koncu v tisti vojni zmagal. On je zagotovo slutil, da bo svet, ki se je pred njegovimi očmi razstavljal, čez čas nekdo spet sestavil, morda celo tako, da bosta Avstrija in Italija končali v isti državi. In morda je Leon slutil celo to, da se bodo tudi takrat spet našli bedaki, ki jim to ne bo všeč in ki bodo želeli vse to spet razstaviti. Morda celo s kakšno novo vojno.
In verjamem, da je v nekem trenutku pomislil tudi name, na svojega pravnuka, in da si je po tihem zaželel, da bi jaz, če me bodo čez sto in več let vpoklicali v neko novo morijo, ob prvem zatišju vstal, na ves glas preklel idiota, ki mi je potisnil puško v roke ter odkorakal naravnost na Madagaskar. Nekaj mi pač govori, da je bil praded Leon nadvse pameten človek.