Izpostavljena misel: Kilogram hrvaških mandarin je enak kilogramu srbskih мандарин, v kapitalizmu vse pretehtajo, naša življenja razdrobijo v grame in iz gramov pretvorijo v evre in iz evrov v rublje.
Ničesar nisem razumela. Ležale smo v zabojih, pripravljene za pot, ponosne, da bomo predstavljale svojo prelepo državo na hladnem ruskem severu in nisem mogla verjeti njihovim besedam. Kako to mislite, da bomo od zdaj naprej мандарине? In to iz Srbije? Ne, ne, ne, smo vse po vrsti odkimavale, mi smo hrvaške mandarine, zrasle smo na hrvaški zemlji, pod hrvaškim soncem, iz same biti lijepe naše, v nas teče hrvaški oranžni sok.
Oni pa so se nam opravičevali in nam pojasnjevali, da je Hrvaška zdaj evropska država, del Evropske unije in da se moramo zato obnašati evropsko, da ne moremo kršiti sankcij proti Rusiji, da ne moremo več v Moskvi, Novgorodu ali Krasnodarju prodajati hrvaških mandarin, ker to je zdaj prepovedano. In kar je prepovedano, tega v Evropi ne počnemo, so nam rekli, ker nismo več na Balkanu, zdaj spoštujemo pravila. Razumite nas, drage naše hrvaške mandarine, so nam prosili, ne smemo vas več pošiljati Rusom, okrašene z rdeče-belimi šahovnicami, ponosno postrojene in pripravljene, da daste svoje življenjske sokove za višji BDP svoje domovine.
Ničesar nisem razumela. Ležale smo v zabojih in bile pripravljene na dolgo pot proti tajgi in tundri in nismo mogle verjeti svojim očem, ko so nas začeli prekrsčevati v мандарине in na našo oranžno hrvaško lupino lepiti srbske zastavice. Večina je tiho ihtela, nekaj jih je želelo ven, se s silo upreti tej norosti, nekaj jih je grozilo s protestnim gnitjem, jaz pa sem ležala tam, nemočna, da bi od sebe spustila kakršenkoli glas. Samo gledala sem v tisto cirilico in v tisto malo srbsko trobojnico in čutila sem, da se v meni nekaj suši. Smo se zato borili, sem se spraševala. Smo zato v času agresije na našo domovino mandarine več let nepobrane padale s hrvaških vej in trohnele na okupirani hrvaški zemlji?
Nič me ni tolažilo, ko so govorili, da bo naš okus ostal nespremenjen, stoodstotno hrvaški in da bomo še vedno služile hrvaškemu narodu, saj bo šel denar od naše prodaje nazaj na Hrvaško, ne v Srbijo. Tako je torej to v tem globalnem kapitalizmu, sem si mislila, o katerem smo sanjale še preden je bila naša drevesna mati zasajena v zemljo. Kapitalizem se požvižga na našo identiteto, na naša nacionalna čustva. Zanj smo me le mandarine in popolnoma vseeno mu je, ali smo srbske, hrvaške ali koromandijske, kilogram hrvaških mandarin je enak kilogramu srbskih мандарин, v kapitalizmu vse pretehtajo, naša življenja razdrobijo v grame in iz gramov pretvorijo v evre in iz evrov v rublje. Naše duše v kapitalizmu ne obstajajo, tam na koncu vsi končamo na tehtnici.
Tako sem razmišljala, ko sem se v tisti peterburški trgovini, jaz, srbska мандарина hrvaškega rodu, ozirala naokrog in gledala poljske paradižnike, ki so mahali z belorusko zastavo, španske limone s turškimi rodovniki in romunske sokove v moldavskih plastenkah. Gledala sem jih in jih spraševala, kako morejo, ali tudi oni pod vsemi svojimi okupatorskimi preoblekami trpijo kot trpim jaz, ali tudi njih bolijo njihove poljske, španske in romunske duše, ali se tudi njim pod tujim barjakom trga njihovo domoljubno srce, ali si tudi oni želijo čimprej skisati in usmraditi in se z lastnim gnojem upreti tej veliki laži, v katero so nas prisilili, tej neslani geopolitični šali, ki se ji reče sankcije.
In potem sem zatulita, da nočem tega, da se ne grem več. Jaz sem Hrvatica, sem tulila, nisem nobena мандарина, ampak sem mandarina, ki je zrasla na hrvaški zemlji, od hrvaške matere rojena. In potem sem na ves glas zapela, s solzami v očeh sem sredi ruskega supermarketa pela Oj, junačka zemljo mila in potem sem kot naši navijači na tribunah Maksimirja skandirala Ubi, zakolji, da Srbin ne postoji! in Ubi, ubi, ubi četnika! in na koncu sem pela še Zovi, samo zovi. Glas se mi je trgal, a nihče me ni slišal. V Rusiji pridelani nemški siri so se mi še smejali, poglej jo revico, so govorili, ki se ji je zmešalo. Tudi italijanske testenine z bosanskim potnim listom so me čudno gledale, češ, ali ne razumem igre, ki se jo igramo, ali ne razumem, da je v Ukrajini vojna in da se moramo zato pretvarjati, ali ne razumem, da se tako borimo za mir na svetu.
Razumela sem, še kako sem razumela. Vsi mi tako imenovani Evropejci smo se preoblečeni v neevropejce prodajali svojim največjim sovražnikom, da bi le iz njega izvlekli čimveč njegovih rubljev, ki so nam še vedno dovolj lepo dišali. A nisem razumela, zakaj moram biti prav jaz žrtev teh sankcij. Zakaj moram prav jaz, uboga mandarina, prodajati svojo dušo sovragu, ker je nekdo vkorakal nekam, kamor ne bi smel. To nima nobenega smisla, tega ne bi smeli od mene zahtevati, tega se jaz ne grem, ne morem …
Nenadoma me je nekaj zagrabilo in me dvignilo v zrak. Mrzli človeški prsti so me otipavali in me približali pordečelemu ženskemu nosu, ki me je ovohaval, vsrkaval moj opojni hrvaški vonj in usta so mi na uho šepetala »prekrasnaja serbskij mandarin« in potem sem bila že v vrečki, skupaj s francoskim vinom iz Armenije in grškim jogurtom iz Albanije. Konec je, vsega je konec, vedela sem. Pojedli me bodo, ne da bi vedeli, da jedo hrvaške vitamine. Nič več ni imelo smisla. Počutila sem se gnilo in upala, da bom kmalu tudi videti tako, da bo za menoj ostal vsaj neprijeten spomin na neužitno srbsko мандаринo.
Izpoved hrvaške мандарине
Izpostavljena misel: Kilogram hrvaških mandarin je enak kilogramu srbskih мандарин, v kapitalizmu vse pretehtajo, naša življenja razdrobijo v grame in iz gramov pretvorijo v evre in iz evrov v rublje.
Ničesar nisem razumela. Ležale smo v zabojih, pripravljene za pot, ponosne, da bomo predstavljale svojo prelepo državo na hladnem ruskem severu in nisem mogla verjeti njihovim besedam. Kako to mislite, da bomo od zdaj naprej мандарине? In to iz Srbije? Ne, ne, ne, smo vse po vrsti odkimavale, mi smo hrvaške mandarine, zrasle smo na hrvaški zemlji, pod hrvaškim soncem, iz same biti lijepe naše, v nas teče hrvaški oranžni sok.
Oni pa so se nam opravičevali in nam pojasnjevali, da je Hrvaška zdaj evropska država, del Evropske unije in da se moramo zato obnašati evropsko, da ne moremo kršiti sankcij proti Rusiji, da ne moremo več v Moskvi, Novgorodu ali Krasnodarju prodajati hrvaških mandarin, ker to je zdaj prepovedano. In kar je prepovedano, tega v Evropi ne počnemo, so nam rekli, ker nismo več na Balkanu, zdaj spoštujemo pravila. Razumite nas, drage naše hrvaške mandarine, so nam prosili, ne smemo vas več pošiljati Rusom, okrašene z rdeče-belimi šahovnicami, ponosno postrojene in pripravljene, da daste svoje življenjske sokove za višji BDP svoje domovine.
Ničesar nisem razumela. Ležale smo v zabojih in bile pripravljene na dolgo pot proti tajgi in tundri in nismo mogle verjeti svojim očem, ko so nas začeli prekrsčevati v мандарине in na našo oranžno hrvaško lupino lepiti srbske zastavice. Večina je tiho ihtela, nekaj jih je želelo ven, se s silo upreti tej norosti, nekaj jih je grozilo s protestnim gnitjem, jaz pa sem ležala tam, nemočna, da bi od sebe spustila kakršenkoli glas. Samo gledala sem v tisto cirilico in v tisto malo srbsko trobojnico in čutila sem, da se v meni nekaj suši. Smo se zato borili, sem se spraševala. Smo zato v času agresije na našo domovino mandarine več let nepobrane padale s hrvaških vej in trohnele na okupirani hrvaški zemlji?
Nič me ni tolažilo, ko so govorili, da bo naš okus ostal nespremenjen, stoodstotno hrvaški in da bomo še vedno služile hrvaškemu narodu, saj bo šel denar od naše prodaje nazaj na Hrvaško, ne v Srbijo. Tako je torej to v tem globalnem kapitalizmu, sem si mislila, o katerem smo sanjale še preden je bila naša drevesna mati zasajena v zemljo. Kapitalizem se požvižga na našo identiteto, na naša nacionalna čustva. Zanj smo me le mandarine in popolnoma vseeno mu je, ali smo srbske, hrvaške ali koromandijske, kilogram hrvaških mandarin je enak kilogramu srbskih мандарин, v kapitalizmu vse pretehtajo, naša življenja razdrobijo v grame in iz gramov pretvorijo v evre in iz evrov v rublje. Naše duše v kapitalizmu ne obstajajo, tam na koncu vsi končamo na tehtnici.
Tako sem razmišljala, ko sem se v tisti peterburški trgovini, jaz, srbska мандарина hrvaškega rodu, ozirala naokrog in gledala poljske paradižnike, ki so mahali z belorusko zastavo, španske limone s turškimi rodovniki in romunske sokove v moldavskih plastenkah. Gledala sem jih in jih spraševala, kako morejo, ali tudi oni pod vsemi svojimi okupatorskimi preoblekami trpijo kot trpim jaz, ali tudi njih bolijo njihove poljske, španske in romunske duše, ali se tudi njim pod tujim barjakom trga njihovo domoljubno srce, ali si tudi oni želijo čimprej skisati in usmraditi in se z lastnim gnojem upreti tej veliki laži, v katero so nas prisilili, tej neslani geopolitični šali, ki se ji reče sankcije.
In potem sem zatulita, da nočem tega, da se ne grem več. Jaz sem Hrvatica, sem tulila, nisem nobena мандарина, ampak sem mandarina, ki je zrasla na hrvaški zemlji, od hrvaške matere rojena. In potem sem na ves glas zapela, s solzami v očeh sem sredi ruskega supermarketa pela Oj, junačka zemljo mila in potem sem kot naši navijači na tribunah Maksimirja skandirala Ubi, zakolji, da Srbin ne postoji! in Ubi, ubi, ubi četnika! in na koncu sem pela še Zovi, samo zovi. Glas se mi je trgal, a nihče me ni slišal. V Rusiji pridelani nemški siri so se mi še smejali, poglej jo revico, so govorili, ki se ji je zmešalo. Tudi italijanske testenine z bosanskim potnim listom so me čudno gledale, češ, ali ne razumem igre, ki se jo igramo, ali ne razumem, da je v Ukrajini vojna in da se moramo zato pretvarjati, ali ne razumem, da se tako borimo za mir na svetu.
Razumela sem, še kako sem razumela. Vsi mi tako imenovani Evropejci smo se preoblečeni v neevropejce prodajali svojim največjim sovražnikom, da bi le iz njega izvlekli čimveč njegovih rubljev, ki so nam še vedno dovolj lepo dišali. A nisem razumela, zakaj moram biti prav jaz žrtev teh sankcij. Zakaj moram prav jaz, uboga mandarina, prodajati svojo dušo sovragu, ker je nekdo vkorakal nekam, kamor ne bi smel. To nima nobenega smisla, tega ne bi smeli od mene zahtevati, tega se jaz ne grem, ne morem …
Nenadoma me je nekaj zagrabilo in me dvignilo v zrak. Mrzli človeški prsti so me otipavali in me približali pordečelemu ženskemu nosu, ki me je ovohaval, vsrkaval moj opojni hrvaški vonj in usta so mi na uho šepetala »prekrasnaja serbskij mandarin« in potem sem bila že v vrečki, skupaj s francoskim vinom iz Armenije in grškim jogurtom iz Albanije. Konec je, vsega je konec, vedela sem. Pojedli me bodo, ne da bi vedeli, da jedo hrvaške vitamine. Nič več ni imelo smisla. Počutila sem se gnilo in upala, da bom kmalu tudi videti tako, da bo za menoj ostal vsaj neprijeten spomin na neužitno srbsko мандаринo.