Ob hiši, v kateri sem preživel prva leta svojega življenja, je bil majhen vrt. Od makadamske ceste, ki se je vzpenjala proti velikim zgradbam delavskih kolonij, ga je ločeval lesen plot. Za plotom je bila živa meja iz različnega grmičevja. Središče vrta pa je bil otoček raznobarvnih hortenzij. Ko zaprem oči in v nekakšnem poznopopoldanskem dremavem stanju odmislim svet, ki me obkroža, lahko včasih ponovno vstopim v svoje takratno telo, se splazim v gibe in duha triletnega otroka, ki je čepel na tistem vrtu in v rokah držal cvet marjetice, velik kot njegova dlan.
Svetloba, ki me obkroža, je mehka. Na koži jo čutim, kot dotike vere. Preteguje se kakor len maček, in sončni žarki, ki takrat že raztegujejo in podaljšujejo sence, se mi v nevidnih poševnicah zlivajo na obraz in na svetlo modro srajco. A tisto, kar zares privlači mojo pozornost, ni marjetica, ki jo imam v rokah in jo gledam, kot bi gledal sinji cvet, ampak svet za plotom, svet na drugi strani ceste. Skrivnostni svet.
Minil je čas, ko je zraku v obliki gostih in nepremičnih oblakov vladal vonj španskega bezga, ki je rasel za hišo, kajti prestopili smo v obdobje, ki ga je določal in mu barvo in temperament dajal drugačen vonj – vonj cvetočih akacij. Na drugi strani ceste je namreč rasel majhen gozdiček akacij.
Gozdiček akacij je bil zasajen nekaj desetletij pred mojim prihodom na svet, takoj po prvi svetovni vojni. Mesto so z akacijami pogozdili. Hoteli so popraviti škodo, ki jo je dolini prizadejalo neprestano širjenje dnevnih kopov rjavega premoga. To širjenje je imelo za posledico iztrebljenje prvotnega gozda, ki je pred industrializacijo skoraj v celoti preraščal ozko dolino. Akacije so sadili iz dveh razlogov. Prvič, ker poženejo globoke korenine, ki preprečujejo drsenje zemlje, drugič, zaradi estetike; pusta območja nasipov je bilo treba ozeleniti in s tem polepšati videz okolice. Ga napraviti znosnega.
Tisti gozdiček akacij sem čutil kot čisto skrivnosten kraj, kakor mesto v pravljici, kamor sem si le redko upal. Ali pa sploh nikoli. Deloval je kot nekakšna rajsko-peklenska kombinacija. Ne toliko njegov videz. Videz je bil uboren, kajti akacije so nesrečna vrsta dreves. Ta rajsko-peklenska kombinacija je bil vonj, ki se je širil iz gozdička. Bil je mešanica smrada po kurjih drekih in pomijah, s katerimi so krmili prašiče v barakah, postavljenih na njegovem robu, in omamnega vonja cvetočih akacij, ki je kot nekakšen demiurg gospodaril vrhuncem pomladi, ki jo bo nadomestilo poletje. Vonj je imel sposobnost, da mi je sledil v sanje. Bil pa je tudi izjemno dolgoživ; z mano je ostal do današnjih dni.
Ti vonji in nekakšna skrivnostna prisotnost so moji prvi spomini na gozd. Na okolje, kjer bom, vsaj kar zadeva zunanje prostore, preživel zelo velik del svojega življenja (če je moj element voda, potem je moje okolje gozd). A za odnos do gozda, ki ga bom vzpostavil, za odnos, ki bo postal moje notranje bitje, niso bila odločilna ta čisto prva srečanja, kajti bila so predformativna, podobna usedlini, ki hlapi in se razblinja. Odločilno je bilo tisto, kar jim je sledilo.
Na koncu šestdesetih smo se preselili na drug konec mesta. Tam nikoli ni bilo dnevnega kopa, le dva kamnoloma sta se zajedla v hrib. Dnevni kop je bil na vzhodni strani doline, mi pa smo začeli živeti na zahodni, kjer je gozd ostal nedotaknjen, skoraj takšen, kot je bil stoletja poprej.
Na novem naslovu sem imel gozd pred nosom. Na dotiku sape. Kajti prva stvar, ki sem jo zagledal, ko sem odprl oči, je bil gozd. Je bila bohotna kulisa drevja, ki je skoraj, čeprav smo stanovali v osmem nadstropju stolpnice, lahko vstopilo v mojo sobo, ali pa proti njej vsaj stegnilo svoje lesene okončine. Sploh mi ni bilo treba iti do okna, lahko sem preprosto obležal v veliki postelji, in že se mi je pred očmi razgrnila paleta listavcev, ki je z letnimi časi menjala in spreminjala barve in vonje. Iglavci so bili malo više in se niso videli. Upam si celo reči, da me je ponavljajoče se opazovanje tega prizora tako izmojstrilo v prepoznavanju barvnih odtenkov in oblik drevesnih krošenj, da sem bil brez kakršnegakoli pogleda na koledar sposoben natančno povedati, v katerem mesecu se nahajamo.
A takrat sem bil že dovolj star, da gozd ni ostal skrivnostna prisotnost, ki vedno stoji nekje za mojim hrbtom – prisotnost, ki me je navdajala z ambivalentnimi občutki –, temveč je postal kraj, kjer se bom učil uporabljati domišljijo. Učil uporabljati domišljijo z isto silovitostjo in isto predanostjo, kot sem se jo učil uporabljati, ko sem bral neštete stripe in knjige. Kajti zgodbe, ki smo jih prebirali v stripih in knjigah, smo z vedno novimi dodatki uprizarjali v gozdu. Ali pa smo si preprosto izmišljevali lastne.
Gozd je postal naše najbolj čarobno in čudežno igrišče. Dogajanja v njem so se zlila z našimi življenji. Biti otrok pred petdesetimi leti je pomenilo imeti neposreden stik s konkretno resničnostjo. Neposreden stik brez kakršnihkoli vmesnikov. In nam najbližja resničnost je bila resničnost gozda. Dogajanja v gozdu so zasedla našega duha. Iz prve roke smo se učili prepoznavati vonje, ki so gozdu gospodarili ob določenih letnih časih: vonj čemaža, ki se je zgodaj spomladi dvigoval iz zelene preproge ošiljenih jezikov kot iz kakšnega trepetajočega morja in se plazil med krhkimi bezgovimi grmički, preden so začeli cveteti. Potem vonj poletnega dežja, ki spira liste bukev, ko nanje skupaj s kapljami pada še zadnja svetloba neskončno dolgih junijskih dni, ali pa gosti, sladko-kisli vonj borovnic ob istem času. Pa potem vonj konca poletja, ko začnejo zlata zajetja časa v septembru, tem zadnjem mesecu vseh plamenov, temneti in ugašati. Temu vonju je sledil vonj odpadlega listja na razmočeni in blatni zemlji, vonj utrujenosti in priprave na počitek. In na koncu je prišel še prazen vonj, vonj beline padajočega snega, ki so ga prebadali naši razposajeni kriki, ko smo na saneh drseli skozi gozd, kot bi po zraku leteli z letečo preprogo. In potem se je naslednje leto, kakor bi bili ujeti v filozofovo večno vračanje istega, vse še enkrat ponovilo.
Poznali smo glasove živali v gozdu. Različno oglašanje ptic. Poznali smo drevesa. Vedeli smo, na katera lahko plezamo. Vedeli smo, v debla katerih lahko vrezujemo svoja imena. Ločili smo njihove podobe in znali smo razlikovati različne reliefe njihovega lubja. Natančno smo vedeli, kateri les je najboljši za lok, kateri za fračo, kateri za koplje. V ekstrakt katere rastline moramo namočiti puščico, da bo postala strupena puščica. Poznali smo plodove dreves, čeprav so bili skoraj vsi, z izjemo kostanja, za nas neuporabni. Iz posušenih in trhlih vej, ki smo jih našli pod drevesi, smo kurili ognje in vonj ognja in dima je postal naš vrhovni vonj. Mogočni kralj vseh vonjev. Ko smo ognje pogasili in odšli domov in se potem naslednji dan vrnili na isti kraj, smo lahko zagledali z okroglimi kamni ograjena ognjišča, ki so bila v naši domišljiji videti kot pogorišča vesoljskih vasic.
Verjetno pa nam je bil v gozdu od vsega najbolj všeč občutek svobode, občutek, da tam živimo resnično življenje – junaško in samostojno. In da je življenje, ki se bo odvilo po vrnitvi domov, pa čeprav ga bodo prekinjali transi in skoraj sanjske podobe, ko bomo brali knjige, gledali kakšen film na televiziji ali pa se samo pogovarjali s prijatelji na stopnišču, pravzaprav le neka senca, surogat našega »življenja v divjini«. Kajti v življenju v divjini smo z vso odgovornostjo sami odločali o vsem in naša domišljija je lahko po mili volji razvijala svoje velike potenciale. Počutili smo se skrajno pomembne, predvsem pa smo se počutili brezmejne – občutek je bil podoben tistemu, s katerim smo takrat dojemali čas, ki nam je bil na razpolago. In ta čas je bil precej bolj kot minevanju podoben nekakšni statični brezčasnosti.
Dolgo že nisem stopil v gozd svojega otroštva. Včasih gledam nanj, kot bi iz sedanjosti zrl na kraje, v katerih sem živel v prejšnji inkarnaciji. Včasih tisti gozd sanjam in preplavljajo me vonji po čemažu in vonji po cvetočih akacijah in na jeziku čutim sladkost njihovega cvetja. Včasih, preden utonem v spanec, zagledam sebe in svojo mamo, kako s počasnimi kretnjami nabirava ciklame. Včasih s katerim od prijateljev iz otroštva obnavljam davne dogodke in zgodbe iz gozda. In zdi se mi, da sem v nekakšni prastari šoli, kjer so v učilnicah še vedno klopi, ki imajo v les vdolbljene črnilnike in kjer bom vsak hip odgovarjal na vprašanja pri predmetu, ki bi se lahko imenoval – Primerjalna mitologija in nezanesljivosti spomina. A na gozd, ki je v otroštvu postal del mojega notranjega bitja, zares nikoli nisem pozabil, čeprav je bilo vse tisto, kar sem pridobil z neskončnim časom, ki sem ga preživel v njem, včasih precej oddaljeno od mene. Vendar je bil to le hipen trik. Sprevržena mimikrija.
V zadnjih letih preživim v gozdu skoraj več časa, kot sem ga preživljal kot otrok. Toda to ni več tisti gozd izpred polovice stoletja. To je drug gozd. V drugem kraju. A v njem so podobne vrste dreves in podobni vonji, kot so bili drevesa in vonji iz davnine. In v njem sem star toliko, kot sem star danes, toda v meni je še vedno tisti deček, ki je čepel v vrtu in v rokah držal sinji cvet, in tudi tisti fant, ki je v fantazijski divjini živel resnično življenje. Ko vsak dan ure in ure hodim skozi gozd, je z mano naša prelepa psica, ki me včasih prehiteva, včasih zaostaja, nikoli pa me ne izpusti izpred oči. Kot otrok sem v gozdu širil meje svoje domišljije, danes v njem urim spomin in padam v nekakšno hipno bleščanje minulega in s tem nedosegljivega. Najbolj od vsega pa v gozdu zidam obrambni zid, ki me varuje pred samim sabo in pred svetom.
Gozd je zame dom. Gradi dolge zelene ali pa rjavo sive predore, skozi katere se skupaj s psico premikam, kot se svetloba premika skozi kristal. Moja hoja pa je kakor samotna molitev – vrača mi trdnost in mir.
Gozd je dom
Ob hiši, v kateri sem preživel prva leta svojega življenja, je bil majhen vrt. Od makadamske ceste, ki se je vzpenjala proti velikim zgradbam delavskih kolonij, ga je ločeval lesen plot. Za plotom je bila živa meja iz različnega grmičevja. Središče vrta pa je bil otoček raznobarvnih hortenzij. Ko zaprem oči in v nekakšnem poznopopoldanskem dremavem stanju odmislim svet, ki me obkroža, lahko včasih ponovno vstopim v svoje takratno telo, se splazim v gibe in duha triletnega otroka, ki je čepel na tistem vrtu in v rokah držal cvet marjetice, velik kot njegova dlan.
Svetloba, ki me obkroža, je mehka. Na koži jo čutim, kot dotike vere. Preteguje se kakor len maček, in sončni žarki, ki takrat že raztegujejo in podaljšujejo sence, se mi v nevidnih poševnicah zlivajo na obraz in na svetlo modro srajco. A tisto, kar zares privlači mojo pozornost, ni marjetica, ki jo imam v rokah in jo gledam, kot bi gledal sinji cvet, ampak svet za plotom, svet na drugi strani ceste. Skrivnostni svet.
Minil je čas, ko je zraku v obliki gostih in nepremičnih oblakov vladal vonj španskega bezga, ki je rasel za hišo, kajti prestopili smo v obdobje, ki ga je določal in mu barvo in temperament dajal drugačen vonj – vonj cvetočih akacij. Na drugi strani ceste je namreč rasel majhen gozdiček akacij.
Gozdiček akacij je bil zasajen nekaj desetletij pred mojim prihodom na svet, takoj po prvi svetovni vojni. Mesto so z akacijami pogozdili. Hoteli so popraviti škodo, ki jo je dolini prizadejalo neprestano širjenje dnevnih kopov rjavega premoga. To širjenje je imelo za posledico iztrebljenje prvotnega gozda, ki je pred industrializacijo skoraj v celoti preraščal ozko dolino. Akacije so sadili iz dveh razlogov. Prvič, ker poženejo globoke korenine, ki preprečujejo drsenje zemlje, drugič, zaradi estetike; pusta območja nasipov je bilo treba ozeleniti in s tem polepšati videz okolice. Ga napraviti znosnega.
Tisti gozdiček akacij sem čutil kot čisto skrivnosten kraj, kakor mesto v pravljici, kamor sem si le redko upal. Ali pa sploh nikoli. Deloval je kot nekakšna rajsko-peklenska kombinacija. Ne toliko njegov videz. Videz je bil uboren, kajti akacije so nesrečna vrsta dreves. Ta rajsko-peklenska kombinacija je bil vonj, ki se je širil iz gozdička. Bil je mešanica smrada po kurjih drekih in pomijah, s katerimi so krmili prašiče v barakah, postavljenih na njegovem robu, in omamnega vonja cvetočih akacij, ki je kot nekakšen demiurg gospodaril vrhuncem pomladi, ki jo bo nadomestilo poletje. Vonj je imel sposobnost, da mi je sledil v sanje. Bil pa je tudi izjemno dolgoživ; z mano je ostal do današnjih dni.
Ti vonji in nekakšna skrivnostna prisotnost so moji prvi spomini na gozd. Na okolje, kjer bom, vsaj kar zadeva zunanje prostore, preživel zelo velik del svojega življenja (če je moj element voda, potem je moje okolje gozd). A za odnos do gozda, ki ga bom vzpostavil, za odnos, ki bo postal moje notranje bitje, niso bila odločilna ta čisto prva srečanja, kajti bila so predformativna, podobna usedlini, ki hlapi in se razblinja. Odločilno je bilo tisto, kar jim je sledilo.
Na koncu šestdesetih smo se preselili na drug konec mesta. Tam nikoli ni bilo dnevnega kopa, le dva kamnoloma sta se zajedla v hrib. Dnevni kop je bil na vzhodni strani doline, mi pa smo začeli živeti na zahodni, kjer je gozd ostal nedotaknjen, skoraj takšen, kot je bil stoletja poprej.
Na novem naslovu sem imel gozd pred nosom. Na dotiku sape. Kajti prva stvar, ki sem jo zagledal, ko sem odprl oči, je bil gozd. Je bila bohotna kulisa drevja, ki je skoraj, čeprav smo stanovali v osmem nadstropju stolpnice, lahko vstopilo v mojo sobo, ali pa proti njej vsaj stegnilo svoje lesene okončine. Sploh mi ni bilo treba iti do okna, lahko sem preprosto obležal v veliki postelji, in že se mi je pred očmi razgrnila paleta listavcev, ki je z letnimi časi menjala in spreminjala barve in vonje. Iglavci so bili malo više in se niso videli. Upam si celo reči, da me je ponavljajoče se opazovanje tega prizora tako izmojstrilo v prepoznavanju barvnih odtenkov in oblik drevesnih krošenj, da sem bil brez kakršnegakoli pogleda na koledar sposoben natančno povedati, v katerem mesecu se nahajamo.
A takrat sem bil že dovolj star, da gozd ni ostal skrivnostna prisotnost, ki vedno stoji nekje za mojim hrbtom – prisotnost, ki me je navdajala z ambivalentnimi občutki –, temveč je postal kraj, kjer se bom učil uporabljati domišljijo. Učil uporabljati domišljijo z isto silovitostjo in isto predanostjo, kot sem se jo učil uporabljati, ko sem bral neštete stripe in knjige. Kajti zgodbe, ki smo jih prebirali v stripih in knjigah, smo z vedno novimi dodatki uprizarjali v gozdu. Ali pa smo si preprosto izmišljevali lastne.
Gozd je postal naše najbolj čarobno in čudežno igrišče. Dogajanja v njem so se zlila z našimi življenji. Biti otrok pred petdesetimi leti je pomenilo imeti neposreden stik s konkretno resničnostjo. Neposreden stik brez kakršnihkoli vmesnikov. In nam najbližja resničnost je bila resničnost gozda. Dogajanja v gozdu so zasedla našega duha. Iz prve roke smo se učili prepoznavati vonje, ki so gozdu gospodarili ob določenih letnih časih: vonj čemaža, ki se je zgodaj spomladi dvigoval iz zelene preproge ošiljenih jezikov kot iz kakšnega trepetajočega morja in se plazil med krhkimi bezgovimi grmički, preden so začeli cveteti. Potem vonj poletnega dežja, ki spira liste bukev, ko nanje skupaj s kapljami pada še zadnja svetloba neskončno dolgih junijskih dni, ali pa gosti, sladko-kisli vonj borovnic ob istem času. Pa potem vonj konca poletja, ko začnejo zlata zajetja časa v septembru, tem zadnjem mesecu vseh plamenov, temneti in ugašati. Temu vonju je sledil vonj odpadlega listja na razmočeni in blatni zemlji, vonj utrujenosti in priprave na počitek. In na koncu je prišel še prazen vonj, vonj beline padajočega snega, ki so ga prebadali naši razposajeni kriki, ko smo na saneh drseli skozi gozd, kot bi po zraku leteli z letečo preprogo. In potem se je naslednje leto, kakor bi bili ujeti v filozofovo večno vračanje istega, vse še enkrat ponovilo.
Poznali smo glasove živali v gozdu. Različno oglašanje ptic. Poznali smo drevesa. Vedeli smo, na katera lahko plezamo. Vedeli smo, v debla katerih lahko vrezujemo svoja imena. Ločili smo njihove podobe in znali smo razlikovati različne reliefe njihovega lubja. Natančno smo vedeli, kateri les je najboljši za lok, kateri za fračo, kateri za koplje. V ekstrakt katere rastline moramo namočiti puščico, da bo postala strupena puščica. Poznali smo plodove dreves, čeprav so bili skoraj vsi, z izjemo kostanja, za nas neuporabni. Iz posušenih in trhlih vej, ki smo jih našli pod drevesi, smo kurili ognje in vonj ognja in dima je postal naš vrhovni vonj. Mogočni kralj vseh vonjev. Ko smo ognje pogasili in odšli domov in se potem naslednji dan vrnili na isti kraj, smo lahko zagledali z okroglimi kamni ograjena ognjišča, ki so bila v naši domišljiji videti kot pogorišča vesoljskih vasic.
Verjetno pa nam je bil v gozdu od vsega najbolj všeč občutek svobode, občutek, da tam živimo resnično življenje – junaško in samostojno. In da je življenje, ki se bo odvilo po vrnitvi domov, pa čeprav ga bodo prekinjali transi in skoraj sanjske podobe, ko bomo brali knjige, gledali kakšen film na televiziji ali pa se samo pogovarjali s prijatelji na stopnišču, pravzaprav le neka senca, surogat našega »življenja v divjini«. Kajti v življenju v divjini smo z vso odgovornostjo sami odločali o vsem in naša domišljija je lahko po mili volji razvijala svoje velike potenciale. Počutili smo se skrajno pomembne, predvsem pa smo se počutili brezmejne – občutek je bil podoben tistemu, s katerim smo takrat dojemali čas, ki nam je bil na razpolago. In ta čas je bil precej bolj kot minevanju podoben nekakšni statični brezčasnosti.
Dolgo že nisem stopil v gozd svojega otroštva. Včasih gledam nanj, kot bi iz sedanjosti zrl na kraje, v katerih sem živel v prejšnji inkarnaciji. Včasih tisti gozd sanjam in preplavljajo me vonji po čemažu in vonji po cvetočih akacijah in na jeziku čutim sladkost njihovega cvetja. Včasih, preden utonem v spanec, zagledam sebe in svojo mamo, kako s počasnimi kretnjami nabirava ciklame. Včasih s katerim od prijateljev iz otroštva obnavljam davne dogodke in zgodbe iz gozda. In zdi se mi, da sem v nekakšni prastari šoli, kjer so v učilnicah še vedno klopi, ki imajo v les vdolbljene črnilnike in kjer bom vsak hip odgovarjal na vprašanja pri predmetu, ki bi se lahko imenoval – Primerjalna mitologija in nezanesljivosti spomina. A na gozd, ki je v otroštvu postal del mojega notranjega bitja, zares nikoli nisem pozabil, čeprav je bilo vse tisto, kar sem pridobil z neskončnim časom, ki sem ga preživel v njem, včasih precej oddaljeno od mene. Vendar je bil to le hipen trik. Sprevržena mimikrija.
V zadnjih letih preživim v gozdu skoraj več časa, kot sem ga preživljal kot otrok. Toda to ni več tisti gozd izpred polovice stoletja. To je drug gozd. V drugem kraju. A v njem so podobne vrste dreves in podobni vonji, kot so bili drevesa in vonji iz davnine. In v njem sem star toliko, kot sem star danes, toda v meni je še vedno tisti deček, ki je čepel v vrtu in v rokah držal sinji cvet, in tudi tisti fant, ki je v fantazijski divjini živel resnično življenje. Ko vsak dan ure in ure hodim skozi gozd, je z mano naša prelepa psica, ki me včasih prehiteva, včasih zaostaja, nikoli pa me ne izpusti izpred oči. Kot otrok sem v gozdu širil meje svoje domišljije, danes v njem urim spomin in padam v nekakšno hipno bleščanje minulega in s tem nedosegljivega. Najbolj od vsega pa v gozdu zidam obrambni zid, ki me varuje pred samim sabo in pred svetom.
Gozd je zame dom. Gradi dolge zelene ali pa rjavo sive predore, skozi katere se skupaj s psico premikam, kot se svetloba premika skozi kristal. Moja hoja pa je kakor samotna molitev – vrača mi trdnost in mir.