Moja teta je sredi osemdesetih pet let živela v Egiptu, saj je bil njen mož predstavnik enega številnih jugoslovanskih podjetij, ki so takrat delovala na Bližnjem vzhodu. Vsako leto, ko se je tetina družina vračala domov, je s seboj nosila kupe daril za sorodnike in prijatelje, od stenskih ur do oblek, predvsem pa najrazličnejših spominkov. Še danes tako v večini hiš in stanovanj, v katerih živijo moji sorodniki, po stenah visijo uokvirjeni egiptovski papirusi, kopije stenskih poslikav iz časa faraonov, po kredencah pa so ob fotografijah živih in umrlih razpostavljene makete piramid in sfing.
V času razmaha množičnega turizma, ko težko srečate človeka, ki še ni dopustoval v Hurgadi ali Šarm El-Šejku, so tovrstni spominki postali ceneni, takrat pa so bili zlata vredni, četudi so bili iz platine, in moji sorodniki so papiruse ponosno razobešali po svojih stenah, kakor bi šlo za muzejske eksponate. In tudi sam sem bil neznansko ponosen, ko sem od bratranca podedoval kakšno majico ali hlače, na kateri je pisalo Made in Egypt, saj takšnih oblek v tistih časih ni imel pri nas nihče.
Nedolgo zatem je svet, v katerem so se hiše in stanovanja okraševale z egiptovskimi spominki in v Egiptu kupljenimi stenskimi urami znamke Seiko, raztreščila vojna, a nekatere hiše in stanovanja so vojno preživele domala nedotaknjene in so vse do danes ostale nespremenjene, saj njihova obnova še ni prišla na vrsto (vmes so v neposredni bližini teh hiš odkrili celo piramide, a to je že druga zgodba).
Ena teh hiš je hiša, v kateri je do svoje smrti živela moja babica in ki zadnjih deset let stoji bolj ali manj prazna, le tu in tam kdo prespi v njej, ko pride na obisk k teti, ki živi na drugi strani dvorišča. V hiši je še vse je tako kot je bilo, ko je bila babica še živa, skupaj s pianinom, ki je v enem sarajevskem stanovanju preživel obleganje mesta in smo ga po vojni pripeljali iz Sarajeva, kot spomin na minule, srečnejše čase. Tam je še vedno kredenca polna fotografij babičinih petih otrok, pa vnukinj in vnukov ter celo pravnukinj in pravnukov. In tam so tudi egiptovski spominki.
In kadarkoli nekdo omeni migrante, ki čez Balkan prihajajo v Zahodno Evropo, jaz vselej pomislim na fanta, ki je nekoč, še v času pandemije, preživel noč v babičini hiši. Razbil je majhno okno v kopalnici in se splazil v hišo, notri prespal, zjutraj pa si je, prepričan, da je na varnem, skuhal kavo in pokadil nekaj cigaret, preden so ga odkrili. Pozneje smo izvedeli, da je doma iz Egipta.
Vedno znova se zato vračam k njemu in si ga zamišljam, kako sedi na kavču, na katerem je svoje poslednje dni preležala moja babica, kako kadi cigareto in srka kavo, ki si jo je skuhal na babičinem štedilniku, in sprašujem se, kaj si je moral misliti, ko je sredi Bosne, v majhni vasi pod bosanskimi piramidami gledal vse tiste uokvirjene egiptovske papiruse in platinaste piramide.
Mu je bil tisti svet, v katerem se je za hip ustavil na svoji dolgi poti, zaradi tega vsaj za trenutek malo manj strašljiv? Ali pa se mu je zdelo, da se mu piramide in sfinge prikazujejo od izčrpanosti? Se je počutil v babičini hiši zaradi njenih spominkov domače, ali se mu je zdelo vse skupaj le še bolj tuje? Ali pa po vseh prepotovanih in prehojenih kilometrih, po vsem kar je na poti od Egipta do Bosne doživel, ničesar več ni bil zmožen opaziti in je čutil le še lakoto, žejo in strah? Ali pa še tega ne?
Rad bi verjel, da so mu papirusi na steni babičine hiše in piramide v njeni kredenci podarili občutek domačnosti, a se bojim, da je pri njem prevladal občutek tujosti, ki običajno prevlada tako na strani njih, ki prihajajo, kot na strani nas, ki jih pričakujemo. Naj sta namreč naš in njihov svet še tako zelo prepletena (francoski pisatelj Mathias Enard je o tem nerazvozljivem prepletu kultur zahoda in vzhoda napisal izjemen roman Kompas), pa zaradi strahu drug v drugem vztrajno vidimo le tisto, kar nam je tuje in nerazpoznavno.
Strah je pač mogočna sila, ki zlahka trga že tako razrahljane in pogosto nevidne vezi. In mlad Egipčan v hiši moje babice zato najverjetneje ni prihajal iz sveta, v katerem je nekoč živela babičina hčerka in moja teta, temveč iz nekega povsem drugega, nam neznanega sveta, iz katerega mi nimamo družinskih spominov in iz katerega ne hranimo spominkov.
Njegov Egipt ni mogel biti naš Egipt, v katerem je pet let živela tetina družina in kamor so takrat številni moji sorodniki odpotovali na obisk; njegov Egipt ni bil Egipt, kjer v puščavi moja bratranec in sestrična jahata kamele, v ozadju pa se iz peska dvigujejo piramide; njegov Egipt ni bil Egipt peščenih mediteranskih plaž, marveč nek čisto drug Egipt, katerega podoba se izgublja v puščavski nevihti; njegov Egipt je dežela, iz katere so ljudje prisiljeni bežati in se peš prebijati čez Bosno od ene prazne hiše do druge; njegov Egipt je neskončno oddaljena in neskončno mračna dežela, za katero nihče od nas ni nikdar slišal.
Rad bi nekoč srečal tega mladega fanta. Rad bi ga srečal nekje na severu Nemčije, ga prepoznal, ko bi skupaj z ženo stala pred menoj v vrsti na blagajni supermarketa. Rad bi ga videl zadovoljnega in pomirjenega in bi ga vprašal, ali se spomni tiste noči sredi Bosne in hiše, v kateri je prespal, ali se spomni kredence in spominkov v njej, slik na stenah. Rad bi, da mu ne bi bilo nerodno pred menoj in bi mi lahko iskreno, morda celo skozi smeh priznal, da se spomni, kako se mu je tisto noč ko je po tisočih in tisočih kilometrov bežanja od Egipta prišel v hišo sredi Bosne, zazdelo, da se življenje dela norca iz njega. Rad bi, da bi si za trenutek delila občutek, da se življenje poigrava z nami, da bi se skupaj zavedala te ironije. A še raje bi videl, če bi mi rekel, da se ničesar ne spomni, ker je bilo to že tako daleč nazaj, da je vse pozabil, kot pozabiš nočno moro ob svitu.
Babičina hiša je tudi moja hiša. V njej je bila in je še danes soba, ki je pripadala mojemu očetu oziroma naši družini. Ničkolikokrat sem kot otrok prespal v tej sobi, v kateri je na steni visela velika slika dobrega Nasserjevega prijatelja. Mislim, da visi še danes. Pozneje sem spal tudi v drugih sobah te hiše, nazadnje v dedkovi in babičini spalnici.
Fant, ki je tisto noč prespal v njej, je bil torej tudi moj gost. Nepovabljen gost, a vseeno gost, popotnik, ki je v moji hiši iskal in našel zavetje. Zato mi je, četudi o njem ne vem drugega kot to, da je prišel iz Egipta, prirasel k srcu. In upam, da je srečno prišel na konec svoje poti.
Egipt
Moja teta je sredi osemdesetih pet let živela v Egiptu, saj je bil njen mož predstavnik enega številnih jugoslovanskih podjetij, ki so takrat delovala na Bližnjem vzhodu. Vsako leto, ko se je tetina družina vračala domov, je s seboj nosila kupe daril za sorodnike in prijatelje, od stenskih ur do oblek, predvsem pa najrazličnejših spominkov. Še danes tako v večini hiš in stanovanj, v katerih živijo moji sorodniki, po stenah visijo uokvirjeni egiptovski papirusi, kopije stenskih poslikav iz časa faraonov, po kredencah pa so ob fotografijah živih in umrlih razpostavljene makete piramid in sfing.
V času razmaha množičnega turizma, ko težko srečate človeka, ki še ni dopustoval v Hurgadi ali Šarm El-Šejku, so tovrstni spominki postali ceneni, takrat pa so bili zlata vredni, četudi so bili iz platine, in moji sorodniki so papiruse ponosno razobešali po svojih stenah, kakor bi šlo za muzejske eksponate. In tudi sam sem bil neznansko ponosen, ko sem od bratranca podedoval kakšno majico ali hlače, na kateri je pisalo Made in Egypt, saj takšnih oblek v tistih časih ni imel pri nas nihče.
Nedolgo zatem je svet, v katerem so se hiše in stanovanja okraševale z egiptovskimi spominki in v Egiptu kupljenimi stenskimi urami znamke Seiko, raztreščila vojna, a nekatere hiše in stanovanja so vojno preživele domala nedotaknjene in so vse do danes ostale nespremenjene, saj njihova obnova še ni prišla na vrsto (vmes so v neposredni bližini teh hiš odkrili celo piramide, a to je že druga zgodba).
Ena teh hiš je hiša, v kateri je do svoje smrti živela moja babica in ki zadnjih deset let stoji bolj ali manj prazna, le tu in tam kdo prespi v njej, ko pride na obisk k teti, ki živi na drugi strani dvorišča. V hiši je še vse je tako kot je bilo, ko je bila babica še živa, skupaj s pianinom, ki je v enem sarajevskem stanovanju preživel obleganje mesta in smo ga po vojni pripeljali iz Sarajeva, kot spomin na minule, srečnejše čase. Tam je še vedno kredenca polna fotografij babičinih petih otrok, pa vnukinj in vnukov ter celo pravnukinj in pravnukov. In tam so tudi egiptovski spominki.
In kadarkoli nekdo omeni migrante, ki čez Balkan prihajajo v Zahodno Evropo, jaz vselej pomislim na fanta, ki je nekoč, še v času pandemije, preživel noč v babičini hiši. Razbil je majhno okno v kopalnici in se splazil v hišo, notri prespal, zjutraj pa si je, prepričan, da je na varnem, skuhal kavo in pokadil nekaj cigaret, preden so ga odkrili. Pozneje smo izvedeli, da je doma iz Egipta.
Vedno znova se zato vračam k njemu in si ga zamišljam, kako sedi na kavču, na katerem je svoje poslednje dni preležala moja babica, kako kadi cigareto in srka kavo, ki si jo je skuhal na babičinem štedilniku, in sprašujem se, kaj si je moral misliti, ko je sredi Bosne, v majhni vasi pod bosanskimi piramidami gledal vse tiste uokvirjene egiptovske papiruse in platinaste piramide.
Mu je bil tisti svet, v katerem se je za hip ustavil na svoji dolgi poti, zaradi tega vsaj za trenutek malo manj strašljiv? Ali pa se mu je zdelo, da se mu piramide in sfinge prikazujejo od izčrpanosti? Se je počutil v babičini hiši zaradi njenih spominkov domače, ali se mu je zdelo vse skupaj le še bolj tuje? Ali pa po vseh prepotovanih in prehojenih kilometrih, po vsem kar je na poti od Egipta do Bosne doživel, ničesar več ni bil zmožen opaziti in je čutil le še lakoto, žejo in strah? Ali pa še tega ne?
Rad bi verjel, da so mu papirusi na steni babičine hiše in piramide v njeni kredenci podarili občutek domačnosti, a se bojim, da je pri njem prevladal občutek tujosti, ki običajno prevlada tako na strani njih, ki prihajajo, kot na strani nas, ki jih pričakujemo. Naj sta namreč naš in njihov svet še tako zelo prepletena (francoski pisatelj Mathias Enard je o tem nerazvozljivem prepletu kultur zahoda in vzhoda napisal izjemen roman Kompas), pa zaradi strahu drug v drugem vztrajno vidimo le tisto, kar nam je tuje in nerazpoznavno.
Strah je pač mogočna sila, ki zlahka trga že tako razrahljane in pogosto nevidne vezi. In mlad Egipčan v hiši moje babice zato najverjetneje ni prihajal iz sveta, v katerem je nekoč živela babičina hčerka in moja teta, temveč iz nekega povsem drugega, nam neznanega sveta, iz katerega mi nimamo družinskih spominov in iz katerega ne hranimo spominkov.
Njegov Egipt ni mogel biti naš Egipt, v katerem je pet let živela tetina družina in kamor so takrat številni moji sorodniki odpotovali na obisk; njegov Egipt ni bil Egipt, kjer v puščavi moja bratranec in sestrična jahata kamele, v ozadju pa se iz peska dvigujejo piramide; njegov Egipt ni bil Egipt peščenih mediteranskih plaž, marveč nek čisto drug Egipt, katerega podoba se izgublja v puščavski nevihti; njegov Egipt je dežela, iz katere so ljudje prisiljeni bežati in se peš prebijati čez Bosno od ene prazne hiše do druge; njegov Egipt je neskončno oddaljena in neskončno mračna dežela, za katero nihče od nas ni nikdar slišal.
Rad bi nekoč srečal tega mladega fanta. Rad bi ga srečal nekje na severu Nemčije, ga prepoznal, ko bi skupaj z ženo stala pred menoj v vrsti na blagajni supermarketa. Rad bi ga videl zadovoljnega in pomirjenega in bi ga vprašal, ali se spomni tiste noči sredi Bosne in hiše, v kateri je prespal, ali se spomni kredence in spominkov v njej, slik na stenah. Rad bi, da mu ne bi bilo nerodno pred menoj in bi mi lahko iskreno, morda celo skozi smeh priznal, da se spomni, kako se mu je tisto noč ko je po tisočih in tisočih kilometrov bežanja od Egipta prišel v hišo sredi Bosne, zazdelo, da se življenje dela norca iz njega. Rad bi, da bi si za trenutek delila občutek, da se življenje poigrava z nami, da bi se skupaj zavedala te ironije. A še raje bi videl, če bi mi rekel, da se ničesar ne spomni, ker je bilo to že tako daleč nazaj, da je vse pozabil, kot pozabiš nočno moro ob svitu.
Babičina hiša je tudi moja hiša. V njej je bila in je še danes soba, ki je pripadala mojemu očetu oziroma naši družini. Ničkolikokrat sem kot otrok prespal v tej sobi, v kateri je na steni visela velika slika dobrega Nasserjevega prijatelja. Mislim, da visi še danes. Pozneje sem spal tudi v drugih sobah te hiše, nazadnje v dedkovi in babičini spalnici.
Fant, ki je tisto noč prespal v njej, je bil torej tudi moj gost. Nepovabljen gost, a vseeno gost, popotnik, ki je v moji hiši iskal in našel zavetje. Zato mi je, četudi o njem ne vem drugega kot to, da je prišel iz Egipta, prirasel k srcu. In upam, da je srečno prišel na konec svoje poti.